Finančna revizija je pregled računovodskih izkazov podjetja in drugih podatkov, da se zagotovi njihova točnost in veljavnost. Revizorji uporabljajo različne revizijske teste za analizo in dokazovanje finančnih informacij svojih strank. Dve splošni vrsti testov vključujeta analitične postopke in vsebinske preizkuse podrobnosti. Drugi revizijski test se osredotoča na notranje kontrole, ki so postopki, ki jih podjetje uporablja za zaščito svojih informacij pred goljufijami in zlorabami. Vsaka skupina revizijskih testov vključuje določen niz nalog ali dejavnosti, namenjenih odkrivanju nepravilnosti.
Analitični postopki vključujejo primerjave, finančne kazalnike in pregled izvornih informacij. Primerjave vzamejo dva niza informacij – enega iz tekočega obdobja in enega iz prejšnjega obdobja – in ugotovijo, ali se trenutne informacije močno razlikujejo od drugega obdobja. Revizorji lahko pregledajo tudi proračune, napovedi ali druge napovedne informacije, da ugotovijo, ali so se ti bistveno razlikovali od prejšnjih obdobij. Pregledovanje izvornih dokumentov omogoča revizorju, da pregleda dokumentacijo za različne transakcije različnih strank. Revizijski testi, ki vključujejo veliko uporabo postopkov preizkušanja podatkov, so pogosto bolj subjektivni, saj se testi zanašajo na revizorjevo razlago.
Revizijski testi vključujejo tudi vsebinske preizkuse podrobnosti. Ti postopki so matematične narave in poskušajo odstraniti subjektivnost iz revizijskega procesa. Revizorji običajno izberejo vzorčno skupino transakcij iz različnih računovodskih informacij. Uporaba kazalnikov in preračunov omogoča revizorjem, da ugotovijo, ali podjetje posluje blizu drugih podjetij v panogi. Pomembne razlike v delovanju, ugotovljene v teh revizijskih testih, lahko kažejo na potrebo po nadaljnjem pregledu.
Vsebinski revizijski preizkusi podrobnosti lahko vključujejo tudi zbiranje informacij od strankinih prodajalcev in strank. Revizorji od teh skupin zahtevajo, da prijavijo denar, ki ga dolguje družba oziroma družbi. Namen tega testa je dokumentirati, ali podjetje vodi točne računovodske evidence ali ne. Pomanjkljivosti v tem testu zahtevajo drugi vzorec, da lahko revizorji ugotovijo, kako razširjen je problem v podjetju. Dokumentacija o teh napakah odpravlja revizorjevo subjektivnost, saj informacije dokazujejo računovodske napake.
Preizkušanje notranjih kontrol je pogosto zadnji sklop revizijskih testov, ki jih opravijo revizorji. Pregled notranjih kontrol se začne z razgovorom z vodstveno ekipo podjetja in zaposlenimi. Revizijski testi nato zahtevajo pregled postopkov notranje kontrole, da se ugotovi, ali podane izjave sovpadajo z navedeno politiko. Revizorji nato preizkušajo notranje kontrole s pregledovanjem informacij, pripravljenih neposredno pod njimi. Del teh testov je lahko tudi opazovanje zaposlenih, ki delajo pod nadzorom.