Obstaja veliko vrst rehabilitacijske terapije, od katerih je vsaka namenjena reševanju določenih težav. Najbolj znane vrste rehabilitacijske terapije so fizikalna in delovna rehabilitacija, rehabilitacija od drog in alkohola ter logopedska terapija. Dodatne vrste rehabilitacijske terapije vključujejo rekreativno, poklicno, dihalno in kognitivno/psihološko rehabilitacijsko terapijo. Vsem je skupen cilj – pomagati bolniku pri okrevanju po bolezni, poškodbi ali kirurškem posegu s ciljem povečati neodvisnost, samooskrbo in kakovost življenja. Terapija se nadaljuje, dokler bolnik potrebuje njeno pomoč, da si povrne samostojen življenjski slog.
Fizikalna rehabilitacijska terapija je pogosto potrebna po resni poškodbi ali operaciji, ko prizadeti sklepi ali mišice povzročajo težave z nepremičnostjo. Fizioterapevti sodelujejo s pacientom, da obnovijo gibanje in moč z vajami za obseg gibanja. Podobno je delovna terapija nujna, kadar oseba potrebuje prilagodljive naprave za vsakodnevno delo in domače dejavnosti. Takšne naprave lahko vključujejo invalidske vozičke, sprehajalce, umetne okončine in druge naprave. Delovni terapevti sodelujejo s pacientom pri prilagajanju opremi, pa tudi pri maksimiranju samostojnega delovanja.
Rehabilitacija zaradi odvisnosti od drog in alkohola, znana tudi kot rehabilitacija odvisnosti od substanc, je zasnovana tako, da pomaga odvisnikom, da si opomorejo od zlorabe substanc. Bolnišnični in ambulantni rehabilitacijski centri nudijo izobraževanje, podporo in svetovanje. Bolniki se naučijo, kako se izogniti svojim skušnjavam, spremeniti svoj življenjski slog in se prilagoditi življenju brez odvisnosti. Nekateri rehabilitacijski centri uporabljajo tradicionalen pristop v 12 korakih, drugi pa ponujajo bolj celosten pristop k okrevanju. Številni programi ponujajo stalno podporo za zagotovitev uspeha pacientov.
Govorna in respiratorna terapija sta pogosto potrebna po bolezni, kot so možganska kap, možganska poškodba ali bolezen dihal. Logopedska terapija se osredotoča na izboljšanje govornih in glasovnih veščin, miselnih veščin in vaj pri požiranju skozi usta in grlo. Respiratorni rehabilitacijski terapevti sodelujejo s pacienti, da zmanjšajo dihalno stisko in ohranijo odprto dihalno pot. Terapevti se s pacienti ukvarjajo tudi s pravilno uporabo inhalatorjev in kisikovih rezervoarjev, če so potrebni.
Rekreacijska in poklicna rehabilitacija imata različni imeni, vendar sta si po svojih ciljih zdravljenja in terapije podobni. Pogosto so tovrstne terapije nujne zaradi duševne bolezni ali zaradi resne telesne okvare. Rekreativni rehabilitacijski terapevti, pogosto v sodelovanju s psihologi in psihiatri, delajo s pacienti pri socializacijskih vprašanjih. Sodelujejo s pacienti, da pridobijo veščine, potrebne za delovanje v skupnosti. Poklicna rehabilitacija pomaga pripraviti paciente na vrnitev na delo, zlasti ko zaradi invalidnosti ne morejo več opravljati svojih prejšnjih delovnih nalog.
Kognitivna/psihološka rehabilitacija, znana tudi kot rehabilitacija kognitivnega vedenja, je pogosto potrebna po resni poškodbi glave ali kot posledica nevrološkega stanja, ki povzroča težave z razmišljanjem, sklepanjem in spominskimi veščinami osebe. Terapevti delajo s pacienti na področju spominskih veščin in miselnih vaj. Glede na naravo poškodbe ali bolezni so lahko bolniki napoteni na več kot eno vrsto rehabilitacijske terapije hkrati. Trajanje terapije je odvisno tudi od narave težave, pa tudi od tega, kako hitro se bolnik prilagodi in odzove na zdravljenje.