Izraz “računalniški kriminal” opisuje široko paleto kriminalnih dejavnosti, ki vključujejo uporabo računalnikov. V splošni rabi se nanaša posebej na kazniva dejanja, storjena prek interneta ali drugih računalniških omrežij, ki jih uporabljajo podjetja ali vlade. Zloglasne oblike računalniškega kriminala vključujejo širjenje virusov in vdiranje v omrežja za krajo ali izdajo zasebnih informacij. Deljenje avtorsko zaščitenega gradiva je že dolgo sporna in nezakonita praksa na internetu. Kriminalci uporabljajo računalnike tudi za zalezovanje, nadlegovanje ali izkoriščanje drugih.
Kriminal je obstajal že dolgo pred računalniki, toda od tehnološke revolucije 20. stoletja so številne oblike kriminala na nek način vključevale uporabo računalnikov. Tudi če se pri storitvi kaznivega dejanja neposredno ne uporabljajo računalniki, se lahko evidence o kaznivem dejanju hranijo v računalnikih ali računalniških omrežjih. Zaradi tega lahko preiskovalci zasežejo računalniško opremo kot dokaz ali od ponudnikov omrežij zahtevajo, da objavijo zapise ali podatke, ki bi lahko bili pomembni za kazensko preiskavo. Večina organov pregona zaposluje strokovnjake za računalniško forenziko za preiskave računalniškega kriminala in zločinov, povezanih z računalniki.
Najbolj znana oblika računalniškega kriminala vključuje “vdiranje”, prakso vdora v zasebna računalniška omrežja. Hekerji so nekoč veljali za neškodljive razbojnike, toda v 21. stoletju lahko dostopajo do ogromnih količin zasebnih informacij o celih populacijah. Včasih se te informacije uporabljajo za krajo identitete; drugič informacije preprosto pricurljajo na javna mesta, kjer jih lahko izkoristijo drugi kriminalci. Vlade so včasih osumljene, da vdirajo v spletna mesta podjetij ali drugih držav, kar se imenuje “kibernetska vojna”.
Druga zloglasna metoda računalniškega kriminala je računalniški virus, program, zasnovan za vdiranje v uporabnikov računalnik, samega sebe razmnoževanje in širjenje na druge računalnike. Nekateri virusi se imenujejo vohunska programska oprema, ker pošiljajo osebne podatke uporabnika na drugo lokacijo. »Scareware« opisuje oglase ali programe, ki trdijo, da zaznajo neobstoječ virus na uporabnikovem računalniku, nato pa uporabnika usmerijo na spletno mesto ali program, ki dejansko vsebuje virus. Skupni izraz za te programe je »zlonamerna programska oprema«, okrajšava za »zlonamerna programska oprema«. Druga vrsta virusa lahko učinkovito zapre spletno mesto, tako da nasiči njegovo omrežje z dejavnostjo; ta zločin je znan kot napad z zavrnitvijo storitve.
Na internetu je na voljo ogromno osebnih podatkov, zlasti od vzpona družbenih omrežij. Kriminalci včasih izkoristijo te informacije za zalezovanje ali nadlegovanje posameznikov. Izkoriščanje otrok je še posebej osupljiv primer tega. Druge kriminalne uporabe družbenih omrežij vključujejo “kibernetsko ustrahovanje” ali celo umor za najem, kot v dobro objavljenem primeru iz leta 2011 v Združenih državah. Vsak sum računalniškega kriminala je treba nemudoma prijaviti organu pregona in skrbnikom povezanega računalniškega omrežja.