Psihoterapija za motnje hranjenja običajno vključuje tehnike, s katerimi bolnika naučimo prepoznati in spremeniti izkrivljene misli. Nekateri terapevti uporabljajo kognitivno vedenjsko terapijo za spremembo zaznav in izboljšanje samozavesti. Drugi uporabljajo psihoanalitično terapijo, ki se osredotoča na čustva in raziskovanje bolnikovega odnosa do hrane. Psihodinamična teorija omogoča pacientu, da jezo usmeri na terapevta, da spodbudi asertivnost. Tehnike hipnoze, vizualizacije in sprostitve so alternativne oblike psihoterapije za motnje hranjenja.
Kognitivno vedenjska terapija na splošno velja za najučinkovitejšo in najpogostejšo obliko psihoterapije za motnje hranjenja, kot so bulimija, anoreksija nervoza in prenajedanje. Pri tej metodi terapevt pomaga pacientu prepoznati nerealne misli, ki poganjajo destruktivno vedenje. Pacient bi lahko ugotovil, da daje preveč poudarka želji po popolnosti in da samospoštovanje temelji izključno na teži. Terapevt običajno uči pacienta, da prizna druge prednosti in spremeni misli, ki se osredotočajo na pomanjkljivosti.
Med psihodinamično terapijo za motnje hranjenja terapevti pacientu omogočijo izražanje jeze, povezane z bolečimi odnosi z zdravnikom. Ta teorija temelji na prepričanju, da so motnje hranjenja povezane z nerešenimi konflikti z drugimi in ko so ti konflikti rešeni, se lahko odkrijejo bolj zdrave sposobnosti obvladovanja. Usposabljanje za asertivnost je običajno del te vrste psihoterapije za motnje hranjenja.
Čustvena bolečina je osnova za psihoanalitično terapevtsko obliko psihoterapije za motnje hranjenja. Pacient lahko pridobi razumevanje čustvenih razlogov za bolezen in kako odnosi z ljudmi in hrana vplivajo na težave s prehranjevanjem. To terapijo lahko izvajamo individualno ali v skupinah.
Obstajajo tri osnovne oblike motenj hranjenja. Ljudje, ki trpijo za anoreksijo, običajno ne jedo, da bi shujšali, tudi če so izredno suhi. Bulimiki lahko zaužijejo velike količine hrane, nato pa bruhajo, uporabljajo odvajala ali ekstremno vadbo, da se znebijo zaužitih kalorij. Prenajedci se lahko obnašajo podobno kot bulimiki, če zaužijejo prevelike količine hrane, vendar se redko očistijo.
Motnje hranjenja lahko izvirajo iz kulture popolnosti, okrepljene z oglaševanjem. Bolniki z motnjo lahko poskušajo doseči ideal, ki je nerealen, in se znajdejo v ciklu, ki resno vpliva na njihovo zdravje. Lahko postanejo odvisni od nenormalnih prehranjevalnih navad, ki jih vodi nezdravo dojemanje njihovega telesa, in si prizadevajo postati sprejeti ali zaželeni. Nekateri ljudje z motnjo hranjenja se vidijo kot grdi in debeli, tudi če je njihova teža nevarno nizka.
Psihoterapija za motnje hranjenja lahko vključuje družinske ali skupinske terapije, ki jih vodi strokovnjak, usposobljen na tem področju. Družinska terapija lahko obravnava disfunkcije, ki prispevajo k težavi. Eden od ciljev te terapije je združiti družino, da lahko podpira in razume temeljne razloge za nezdrave prehranjevalne navade.