Za različne postopke in zdravljenja, običajno povezane z nekaterimi vidiki zdravstvene industrije, se uporabljajo različne smernice. V določenih okoliščinah se lahko praktik zanese na smernice svojega področja kot na izobraževalni in strokovni vir. Druge vrste smernic se obravnavajo kot postopkovne izjave, ki opisujejo določeno metodo zdravljenja. Vrsta zdravljenja, ki se izvaja, in s tem povezano tveganje sta pogosto povezana s tem, kako urejeno je zdravljenje in s tem namenom praktičnih smernic. Ne glede na to, kako različni so lahko tretmaji, se vsi običajno uporabljajo za zagotovitev upoštevanja standardnih postopkov in izpolnjevanja parametrov kakovosti.
Smernice za prakso izdajajo zelo cenjene organizacije, ki zagotavljajo na dokazih podprta priporočila za postopke zdravljenja in dokumentacijo. Smernice za zdravljenje so pogoste na celotnem zdravstvenem področju, vendar se lahko obseg, v katerem se izvajajo, zelo razlikuje. Regulativne smernice za klinične raziskave na splošno izdaja in uveljavlja upravni organ kot sredstvo za zagotavljanje kakovosti in dokumentacijo. Smernice za klinično zdravljenje je mogoče opredeliti kot niz sistematičnih izjav, razvitih za pomoč zdravnikom in bolnikom pri sprejemanju informiranih odločitev o ustrezni zdravstveni oskrbi. Smernice za psihološko zdravljenje so zasnovane tako, da izobražujejo in svetujejo zdravnikom o poklicnem ravnanju.
Čeprav nobeni dve smernici za vadbo nista enaki, obstaja nekaj podobnosti, ki jih je mogoče črpati za primerjavo. Na primer, številne smernice za prakso vključujejo podroben postopek dokumentacije za vsak postopek, opravljen kot del zdravljenja. Kadar so smernice za prakso namenjene izobraževalnemu ali strokovnemu viru, lahko priporočeni organ zagotovi ocene in nasvete, ki temeljijo na dokazih, ki so splošno sprejeti kot zanesljivi in resnični v celotni industriji. Če je predviden regulativni pregled za zagotovitev skladnosti s posebnim naborom praktičnih smernic, se sprejmejo veliki ukrepi za zagotovitev dokumentacije, ki odraža kakovost zdravljenja.
Samo na področju medicine obstaja ogromno različnih praktičnih smernic za različna zdravljenja in postopke. To se kaže v razvoju novega farmacevtskega zdravila v primerjavi s proizvodnjo homeopatske tinkture. Regulativni organ ima veliko globlje sondo v razvojnem procesu novega zdravila kot pri homeopatskih tinkturah, predvsem zato, ker homeopatska zdravila vsebujejo zelo malo, če sploh, tako imenovanih »aktivnih« sestavin. Farmacevtski izdelki vsebujejo potencialno nevarne ravni učinkovin, zato so formulacije, testiranje in proizvodni postopki v ZDA urejeni s tako imenovanimi “dobrimi laboratorijskimi praksami” (GLP) in “dobrimi proizvodnimi praksami” (GMP).
Vrsta praktične smernice, ki jo je treba upoštevati za določeno zdravljenje v določenih okoliščinah, je pogosto povezana s stopnjo tveganja. Pri psihološkem zdravljenju se lahko stopnja tveganja šteje za relativno nizko. Pri farmacevtskih izdelkih je možnost neželenih učinkov izrazito višja kot pri psihiatrični oceni, s tem pa prihajajo tudi strožje smernice prakse.