Obstajajo štiri splošno sprejete vrste paradoksa. Prvi se imenuje pravi paradoks in opisuje situacijo, ki je na koncu logično resnična, vendar je bodisi nesmiselna ali smešna. Napačna predpostavka predstavlja problem, ki običajno uporablja neko vrsto napačne predpostavke, da upraviči rezultat, ki je v resnici napačen. Antinomija ali semantični samoreferenčni paradoks postavi niz pogojev in nato postavi vprašanje, katerega rešitev postane sama sebi protislovna, kar povzroči pomanjkanje veljavnega odgovora. Dialetheia navaja, da sta lahko tako izjava kot nasprotje tej izjavi hkrati resnična.
Pravi paradoksi so opredeljeni z dejstvom, da je logika, uporabljena za situacijo, na koncu resnična v danem kontekstu. Najbolj znan primer resničnega problema vključuje teoretičnega moškega, ki je star 20 let, vendar je imel le pet rojstnih dni. Rešitev problema je, da je njegov rojstni dan na prestopni dan in se pojavi le enkrat na štiri leta. Čeprav je situacija logično resnična, je izjava dokaj nesmiselna.
Primer lažnega paradoksa je ideja o izstrelitvi puščice v tarčo. Vaja predvideva, da mora puščica, da doseže cilj, prepotovati polovico razdalje, da pride tja. Ko je na polovici poti proti cilju, mora zdaj prepotovati polovico preostale razdalje, da doseže cilj. Vsakič, ko puščica prečka polovico preostale razdalje, da doseže cilj, mora nato prepotovati polovico krajše preostale razdalje do neskončno neskončno majhnih meritev. To bi pripeljalo do zaključka, da ker mora puščica vedno prepotovati polovico razdalje, nikoli ne bi dosegla cilja, kar je napačen sklep.
Antinomija predstavlja izjavo, vprašanje ali problem, za katerega se zdi, da nima odgovora v skladu z zdravim razumom ali vnaprej določenim nizom pravil. Brivski paradoks, različica paradoksa Bertranda Russella, je primer tega. Ta antinomija predvideva, da obstaja mesto, v katerem »brivec brije vse in samo tiste moške v mestu, ki se ne brijejo sami«. Vprašanje, ki se postavlja, je, kdo brije brivca? Če se brije sam, potem brije moškega, ki se brije sam in krši premiso.
Končno je tu še dialetheia. Pravih primerov te vrste ni, čeprav obstaja veliko filozofskih argumentov, zakaj bi morali ali ne bi morali obstajati. Splošni koncept je, da sta lahko tako pogoj kot nasprotje pogoju resnična hkrati in obstajata skupaj.