V pravni areni se uporablja veliko različnih vrst obveznic. Nekatere najpogostejše vrste obveznic vključujejo občinske obveznice, varščine in pritožbene obveznice. Namen vsake od teh vrst obveznic je zavarovati obveznost druge osebe, ne glede na to, ali je ta obveznost podpreti projekt, plačati sodbo ali nastopiti na sodišču. V večini primerov nacionalni ali lokalni zakoni urejajo različne vrste obveznic, zato se lahko njihova narava in zahteve razlikujejo od enega področja do drugega.
Občinska državna obveznica je državni dolg, ki se uporablja za financiranje neke vrste javnega projekta izboljšav, kot je obnova ali vzpostavitev cest, mostov ali kanalizacijskih sistemov. Državni subjekti, ki so upravičeni do izdaje občinskih obveznic, vključujejo mesta, kraje, šolska okrožja, komunalna okrožja ali kateri koli lokalni vladni organ. Mnoge občinske obveznice so splošne obveznice, ki se izdajo, ko državni subjekt uporabi svoj kredit za zavarovanje obveznice, kot izhaja iz njegove davčne moči. Za razliko od večine obveznic ni zastavljenega zavarovanja v podporo obveznici. Obveznice splošne obveznosti za odplačilo niso odvisne od prihodkov iz katerega koli projekta izboljšav.
Zavarovalnica prek varščine izda varščino, ki dovoljuje izpustitev obdolženca ali osebe, obtožene kaznivega dejanja, pred sodnim sojenjem. Varščina zagotavlja nastop obdolženca na kasnejših sodnih obravnavah in sojenjih. Če se obtoženec pozneje ne pojavi, morajo varščini poiskati in predložiti obdolženca ali pa bo sodišče odredilo, da se garancija zaseže. Za pridobitev varščine mora tožena stranka običajno plačati obvezniku najmanj deset odstotkov nominalne vrednosti obveznice, včasih pa zahteva knjiženje dodatnega zavarovanja za zavarovanje obveznice, kot so nepremičnine. Nekatere jurisdikcije označujejo jamstvo za varščino kot jamstvene obveznice.
Stranka, ki se pritožuje zoper sodbo sodišča na višjem sodišču, mora pogosto pri sodišču predložiti pritožbeno garancijo. Garancija za pritožbo zagotavlja ali jamči za izvršitev fiduciarnih dolžnosti v primeru neuspešne pritožbe. Teorija za jamstvo za pritožbo je zagotoviti, da lahko tožnik kljub neuspehu pritožbe še vedno izterja plačilo po sodbi, tudi če stranka, ki je dolžna sodbo, postane insolventna ali sodba drugače postane neizterljiva. Tako kot varščino tudi višino varščine za pritožbo določi sodišče. Te vrste obveznic se lahko razlikujejo od ene jurisdikcije do druge in so odvisne od lokalne zakonodaje.