Med različnimi vrstami zdravljenja nasilja v družini so fizična obravnava in terapije duševnega zdravja, kot sta psihoterapija in kognitivno vedenjska terapija. Posameznik se lahko odloči za individualno svetovanje, družinsko terapijo ali skupinsko terapijo, znano tudi kot podporna skupina. Obravnava nasilja v družini je lahko namenjena žrtvam ali storilcem kaznivih dejanj in vključuje svetovanje za otroke, ki so bili priča nasilnim razmerjem.
Številni načini zdravljenja nasilja v družini se začnejo tako, da se zlorabljena oseba zdravi zaradi fizične travme. Ta zdravljenja se lahko izvajajo v bolnišnici ali kliniki ali pa v zasebni zdravniški ordinaciji. Zdravnik, ki izvaja zdravljenje, običajno zasliši pacienta o tem, kdo je povzročil telesno poškodbo, in bo najverjetneje prijavil primere nasilja v družini organom pregona. Lečeči zdravnik ali klinik, pa tudi drugi člani zdravstvenega osebja lahko ponudijo tudi vire, informacije in napotnice za poglobljeno psihološko obravnavo.
Možnosti, kot so skupine za podporo, družinska terapija, skupno svetovanje ali individualno svetovanje, so na voljo kot zdravljenje nasilja v družini za žrtve. V vsaki od teh oblik je na voljo tudi terapija za zlorabljane. Velikokrat je obravnavanje nasilja v družini za nasilnike odrejeno sodišče.
Ena najpogostejših vrst zdravljenja nasilja v družini, ki se ponuja nasilnikom, je kognitivno-vedenjska terapija. Ta vrsta zdravljenja poskuša preusposabljati nasilnika na načine učinkovite komunikacije, obvladovanja jeze in odkrivanja načinov za izogibanje nasilnim izbruhom. Kognitivno vedenjska terapija lahko poskuša pomagati nasilniku, da se poveže z njenimi čustvenimi razlogi, zaradi katerih se je odločil za reševanje zaznanih konfliktov s fizično, duševno ali čustveno zlorabo.
Obravnava nasilja v družini se pogosto zgodi, ko oseba opusti nasilno razmerje. Zdravljenje pa lahko poteka, ko je oseba še vedno vpletena v tak odnos. Medtem ko strokovnjaki močno priporočajo, da žrtve takoj zapustijo nasilni odnos, nekatere žrtve tega ne storijo takoj ali pa se počutijo, da tega ne morejo storiti zaradi različnih osebnih razlogov. Svetovanja za te posameznike pa ni treba odlašati, saj so na voljo programi ozaveščanja, osebni svetovalci in druge možnosti zdravljenja za pomoč žrtvam, ki so še vedno v hudi situaciji zlorabe. Pravzaprav ni nič nenavadnega, da si nekatere žrtve zberejo potrebno moč, da zapustijo nasilne odnose kot rezultat zdravljenja, ki so ga iskali v takšnih razmerjih.
Poleg zdravljenja nasilja v družini žrtev in nasilnikov obstajajo tudi terapevtske možnosti za otroke, ki so bili tesno priča nasilnim odnosom. Kot pri možnostih za odrasle, številni programi zdravljenja nasilja v družini ponujajo individualno in skupinsko svetovanje za otroke. Odrasli lahko otroke prostovoljno vključijo v terapijo proti nasilju v družini ali pa jo lahko odredi sodnik družinskega sodišča ali zagovornik otrok.
Psihoterapija, znana tudi kot pogovorna terapija, je ena najpogostejših vrst zdravljenja nasilja v družini za žrtve. S to vrsto obravnave posamezniki raziščejo morebitne temeljne razloge za izbiro nasilnega partnerja, oklevajo, da bi ga zapustili ali se po odhodu vrnili k nasilnim partnerjem. Kot popolnoma zaupna možnost zdravljenja se psihoterapija izvaja z usposobljenim psihologom in žrtvam pomaga pri reševanju vprašanj samoobtoževanja in drugih preostalih psiholoških učinkov nasilja v družini.