Morfologija je študij morfemov, najmanjše smiselne enote v jeziku. Morfemi lahko pretvorijo besedo iz ene slovnične kategorije v drugo, na primer ples – glagol v samostalnik. Prosti leksikalni morfemi obstajajo kot samostojne besede, kot je zebra, medtem ko pomen prostih slovničnih morfemov ni v sami besedi, temveč v njeni funkciji, kot je. Vezani morfemi vključujejo priponke, glagolske končnice in množine.
Predpona je morfemska enota, ki je pritrjena na začetek osnovne besede, da ji da drugačen pomen, v angleščini pa je na desetine predpon. Re predlaga ponavljajoče se dejanje, ponovno nekaj narediti, torej oživiti pomeni nekaj oživeti. Priklic pomeni vrnitev ideje ali misli nazaj v um, obratno pa pomeni obračanje nazaj. Predpona un spremeni pomen v nasprotje, kot je neizogibno, neprizanesljivo in nepošteno.
Morfologija imenuje morfeme, ki so pritrjeni na koncih besed končnice. Tako kot predpone tudi spremenijo pomen osnovne besede. Končnica manj pomeni brez in preoblikuje besede, kot je misel, ki je samostalnik, v nepremišljeno, kar je pridevnik. Ly je morfem, ki se uporablja za spremembo pridevnika v prislov. Na primer, v izjavi »Ona je hitra« je hitra atribut subjekta. “Hitro teče” spremeni pridevnik v prislov, ki opisuje, kako teče. Dodatek ene črke ali dveh glagolu ga spremeni v samostalnik in pomeni osebo ali stvar, ki izvaja dejanje – pisatelj piše, delavec dela in pometač pometa.
Glagolski čas je tisto, kar pove poslušalcu ali bralcu, kdaj se je zgodil dogodek. Dodajanje /s/, /es/, /d/, /ed/ ali /ing/ natančno prilagodi pomen dejanja, ki ga glagol opisuje, in tudi opomni bralca ali poslušalca, ki je izvajal dejanje. V sedanjiku govornik ali pisatelj doda /s/ ali /es/ tretji osebi, da opiše, kaj ta oseba počne. Morfologija organizira redne glagole v preteklem času z dodatkom /ed/, nepravilni glagoli pa se spreminjajo z zamenjavo notranjih morfemov. Dodajanje /ing/ pomeni, da je dejanje v teku, in umestitev v, ki je prav tako morfem, pred glagolom pomeni, da se bo dejanje zgodilo v prihodnosti.
V morfologiji se množine najpogosteje tvorijo z dodatkom /s/ ali /es/. Nekatere izjeme spremenijo končnico besede, preden dodajo morfem. Na primer, list postane list, spremeni /f/ v /v/, preden je priložen /es/.