Medmeti so pogosta sestavina angleškega jezika, čeprav jih lahko najdemo tudi v drugih jezikih. Ti deli govora so običajno sestavljeni iz kratkih, pogosto spontanih stavkov ali izrekov. V angleščini se vrste medmetov običajno pojavljajo v naslednjih klasifikacijah: močni čustveni izrazi, onomatopeja, pogovorni dodatki in izrazi, ki označujejo premor. Vrste vmetanja, ki temeljijo na čustvih, se lahko gibljejo od izrazov bolečine do izrazov presenečenja.
Za medmet je običajno značilna kratkost in uporaba ločil. Številni medmeti so lahko sestavljeni samo iz ene besede. Močna ločila, kot je klicaj, pogosto spremljajo tudi medmet. Če se beseda ali besedna zveza izkaže za zmedeno, če nimata konteksta, je verjetno medmet. Ker so medmeti v angleščini pogostejši, bodo vsi naslednji primeri medmetov iz angleškega jezika.
Jezikovni izrazi čustev so morda najpogostejši izmed vrst medmeta. Ko posameznik doživi močno čustvo, ta občutek pogosto spremlja in simbolizira nenaden besedni vzklik. Na primer, če posameznik odreže del telesa, lahko reče “Ow!” ali “Joj!” Podobno, če posameznik prejme dobro novico, se veselje lahko izrazi s preprostim vzklikom, kot je “Da!” ali “Ura!” Drugi pogosti čustveni izrazi, ki uporabljajo medmete, vključujejo presenečenje in gnus: “Vau!” in “Uf”, oz.
Nekatere vrste medmetov so stvar običajnih pogovornih namigov in vedenjskih odzivov. Dve osebi se lahko na primer pozdravita s “Pozdravljeni”. Posamezniki lahko prav tako odgovorijo na izjave drug drugega s preprostimi besednimi ali fraznimi dodatki, kot so »V redu« ali »Da« ali »Ne« kot odgovor na vprašanje. Če pride do žaljivega komentarja ali dejanja, lahko storilec reče »Oprostite« ali »Oprostite«. Po drugi strani bi lahko upanje, da bi si pridobili kakšno naklonjenost, okrepili z dobro postavljenim medmetom »Prosim«.
Zvoki ali kombinacije črk, ki ne izražajo dejanske besede ali drugače kršijo tradicionalna angleška slovnična pravila, so tudi vrste medmetov. Običajno se ti medmeti uporabljajo v govoru za zapolnitev vrzeli v pogovoru ali uradnem govorjenju. Primeri v angleščini segajo od »Umm« do »Ahem«. Medmeti se lahko včasih uporabljajo tudi za spodbujanje govora druge osebe, na primer, ko nekdo zamrmra »Mm-hmm«, ko sogovornik utihne.
Poleg govorjenih medmetov lahko kot vrste medmetov delujejo tudi literarne naprave. Zlasti nekatere besede ali besedne zveze lahko služijo izrecnemu namenu vokalizacije zvoka. Na primer, zvok smeha je lahko besedilno izražen kot “Ha!” Kihanje bi lahko nosilo priimek “Achoo!” Rezanje pa se lahko izrazi z “Grr!” Te izraze pogosto imenujemo onomatopeje.