Lepila za les so snovi, ki lahko vežejo les nase ali druge materiale. Za lepljenje lesa se je v preteklosti uporabljalo veliko različnih snovi, vendar so bila ta lepila vse do poznih štiridesetih let prejšnjega stoletja izdelana iz naravnih materialov. Sintetično lepilo za les je bilo uvedeno takoj po drugi svetovni vojni in je v sodobnem času preseglo naravno lepilo za vezavo lesa.
Vsako specifično lepilo za les lahko uvrstimo v eno od dveh ločenih kategorij – naravno in sintetično. Naravna lepila za les vključujejo živalska, rastlinska, kazeinska, sojina in krvna lepila. Sintetična lepila za les vključujejo lepila, pridobljena iz nafte, plina, premoga in drugih sintetičnih smol.
Živalsko lepilo, včasih imenovano vroče lepilo, je narejeno iz kože in kosti goveda, ovac in konj. Na les ga je treba nanašati, ko je vroč, in tvori močno vez, ko se ohladi in izgubi vlago. Les mora biti med nanosom tudi topel, sicer se lahko lepilo prehitro ohladi, da omogoči močno vez. Živalsko lepilo ima zelo nizko odpornost na vlago, vez pa bo ob izpostavljenosti visoki vlagi znatno oslabljena.
Rastlinsko lepilo, znano tudi kot lepilo na osnovi škroba, je narejeno iz škroba, pridobljenega iz koruze, riža, krompirja ali kasave. Rastlinsko lepilo lahko nanesemo na les, ko je vroč ali hladen, in nastane vez, ko lepilo izgubi vlago. Postopek strjevanja je lahko zelo počasen, pogosto traja vsaj 24 ur. Ko se strdi, lahko vez oslabi zaradi visoke vsebnosti vlage v zraku.
Kazeinsko lepilo je narejeno iz mleka ali skute pinjenca, ki se raztopi v kemičnem topilu. Kazeinsko lepilo za les se najpogosteje prodaja v obliki prahu in ga je treba kombinirati z vodo, da nastane pasta. Pasta se nanese na les in tako kot druga naravna lepila se ob izhlapevanju vlage tvori vez. Kazein ima zmerno odpornost na vlago, vendar lahko les ob nanosu tudi rahlo obarva.
Sojino in krvno lepilo sta podobna drugim naravnim lepilom za les. Uporabljajo se predvsem za lepljenje lesenega furnirja in vezanega lesa. Krvna lepila so nekaj redkih naravnih lepil za les, ki imajo močno odpornost na vlago.
Sintetična lepila za les, znana tudi kot smole, so umetni polimeri, ki spominjajo na naravne smole, vendar so ustvarjeni za zadovoljevanje specifičnih potreb obdelave lesa. Imajo vrhunsko odpornost na vlago in ustvarjajo zelo močne vezi. Sintetična lepila lahko razdelimo v eno od dveh kategorij – termoreaktivna in termoplastična.
Termoreaktivna lepila vključujejo sečnino-formaldehid, fenol, resorcinol, melamin in epoksid. Urea je najbolj priljubljeno lepilo za les, saj zagotavlja zmerno odpornost na vlago in se lahko strdi v nekaj minutah pri visokih temperaturah. Fenolna in resorcinolna lepila so draga, a vsestranska in zagotavljajo izjemno trpežne vezi. Melaminsko lepilo se redko uporablja samostojno, vendar ga je treba kombinirati s sečnino za povečanje odpornosti na vlago. Epoksid je najdražje termoreaktivno lepilo za les in je običajno nepraktično za obsežne projekte obdelave lesa.
Termoplastična lepila vključujejo polivinil acetate in termične vroče taline. Polivinilacetatna lepila so običajna bela lepila, ki se uporabljajo v lesnopredelovalni industriji. Polivinil, ki ga včasih imenujemo preprosto “lepilo za les”, ima slabo odpornost na toploto in vlago, vendar je najlažje od sintetičnih lepil za uporabo. Toplotno talilna lepila so trdna lepila, ki jih je treba segreti in nanesti v obliki kapljic ali kroglic ter tvorijo vez, ko se lepilo ohladi. Glavne prednosti termo lepil za les so enostavnost rokovanja in hiter čas strjevanja.