Kraniofacialna kirurgija popravlja pridobljene ali prirojene deformacije obraza in lobanje, razen možganov in oči. Deformacija se pojavi, ko del telesa po velikosti ali obliki odstopa od norme. Deformacija obraza ali lobanje je lahko prirojena, prisotna ob rojstvu ali pridobljena zaradi okoljskih dejavnikov, travme ali bolezni. Včasih je popačenje mogoče pripisati genetski mutaciji, vendar pogosto vzrok ostane neznan. Kraniofacialna kirurgija je pod okriljem plastične kirurgije, ki rekonstruira telesna tkiva, bodisi iz terapevtskih ali kozmetičnih razlogov.
Kraniofacialna kirurgija lahko pri operaciji obravnava več vrst tkiva, vključno s kožo, mišicami, kostmi, zobmi in vezivnim tkivom. Za izvedbo takega postopka morajo imeti kirurgi posebne kvalifikacije, vključno z usposabljanjem iz nevrokirurgije, plastične kirurgije, kirurgije ušes, nosu in grla (ENT) ter maksilofacialne kirurgije. Standardna praksa pa je, da več strokovnjakov združi moči za zdravljenje vseh vidikov kraniofacijalne nenormalnosti. Običajno je tudi, da sta med operacijo prisotna anesteziolog in ekipa medicinskih sester.
V preteklosti so bili takšni postopki razdeljeni na številne operacije, pri čemer so pacienta pošiljali k drugemu specialistu, da bi ločeno operiral različna tkiva ali predele lobanje ali obraza. Ta praksa je pogosto vodila do slabih rezultatov, vključno z visoko smrtnostjo. Danes zdravniki posege raje kombinirajo tako, da pacient opravi čim manj operacij, kar je močno izboljšalo uspešnost kraniofacialne kirurgije. Ti postopki pa so še vedno resen podvig, zlasti za otroke, in pogosto zahtevajo precej časa in povzročijo znatno izgubo krvi.
Pogoste vrste kraniofacialnih deformacij vključujejo kraniosintozo, razcepljeno nebo in ustnico, Millerjev sindrom, obrazno razpoko, obrazno paralizo, hemangiom, frontonazalno displazijo in sindrom Pierra Robina. Kraniosintoza se pojavi, ko se šivi ali prelomi med kostmi lobanje v otroštvu prezgodaj zlijejo. To stanje ima za posledico simptome, ki lahko vključujejo široko postavljene, štrleče oči, sploščen nos, nenormalna čela, prepletene prste na nogah in prstih, štrlečo ali nazaj nagnjeno čeljust in povešene veke. Zdravljenje s kraniofacialno kirurgijo se razlikuje glede na simptome, ki jih ima bolnik.
Iz neznanih razlogov se včasih v zgodnjem razvoju pojavijo razcepljene ustnice in nepce. Razcepljena ustnica se lahko pojavi kot rahla razpoka v zgornji ustnici ali popolna ločitev ustnice, ki sega do nosu. Razcepljeno nebo je, ko pride do ločitve na strehi ust. Razcepljeno nebo je eden od znakov sindroma Pierra Robina, ki se kaže tudi z nenormalno majhnimi spodnjimi čeljustmi, umaknjenimi jeziki in blokiranimi zgornjimi dihalnimi potmi. Vzrok za sindrom Pierra Robina prav tako ni znan, vendar se domneva, da je povezan s težavo pri razvoju čeljustne kosti ploda.
Za zdravljenje deformacije se lahko kombinira ali izvede ločeno več vrst kraniofacijalne kirurgije. Distrakcijska osteogeneza (DO), imenovana tudi mandibularna distrakcija, kirurško poveča nenormalno majhno spodnjo čeljust. Naofaringealna kanula je najprimernejša metoda za pomoč dojenčkom pri dihanju z blokiranimi dihalnimi potmi, saj je manj invazivna. Pri tem postopku se dihalna cev potisne v nos in v grlo, da ostane dihalna pot odprta, dokler se otrokove čeljusti še ne razvijejo.
Za popravilo razcepljene ustnice kirurg naredi rez na obeh straneh razpoke in nato ustnico združi skupaj, pri čemer poskrbi za normalen videz ustnice in delovanje mišic. Popravilo razcepa neba zahteva maksilofacialnega kirurga, ki naredi rez na strehi ust in prestrukturira mišično in kostno tkivo, da ustvari normalno nebo. Če ima otrok deformirano lobanjo, lahko zdravniki priporočijo neboleč trak za preoblikovanje ali čelado, ki pomaga otroku pri normalnejšem razvoju. To je še posebej učinkovito v prvih šestih mesecih po rojstvu.