Internetna vtičnica je entiteta, ki je končna točka medprocesa za dvosmerne komunikacijske tokove vtičnice iz interneta v aplikacije v računalniku ali računalnikih, ki uporabljajo spletno aplikacijo. Komunikacijske vtičnice so funkcija, ki jo nudijo operacijski sistemi za prenos informacijskih paketov v in iz aplikacij, kot so brskalniki, spletni programi za obdelavo besedil in e-poštni odjemalci, med drugim z naslovov protokola za nadzor prenosa/internetnega protokola (TCP/IP). na spletu. V praksi podprogrami vtičnice, ki jih je mogoče napisati za operacijske sisteme Unix ali Windows, vzamejo tip vtičnice s svojim inherentnim komunikacijskim slogom in protokol vtičnice z lastnim tipom storitve ter sporočajo informacije za aplikacijo, ki zahteva storitev. Komunikacije vtičnice Unix so namenjene arhitekturi aplikacij odjemalec-strežnik in delujejo na zahteve odjemalca ali odjemalcev do strežnika. Vsaka vtičnica ima svoj identifikator in naslov vtičnice in se lahko uporablja z več vrstami protokolov.
Vrste vtičnic so razvrščene glede na njihove posamezne semantične komunikacijske lastnosti, saj procesi zahtevajo določene vrste vtičnic. Osnovne kategorije tipov vtičnic so: Stream za navidezna vezja, Dgram za datagrame, ConnDgram za podatkovne datagrame povezave, RDM za sporočila, ki jih je mogoče zanesljivo dostaviti, in Raw za neobdelano vrsto vtičnice. Ko komunicirajo oddaljeni in lokalni tipi vtičnic, se imenujejo pari vtičnic z lokalnimi in oddaljenimi vrati in naslovi.
Standardni nabor pravil za prenos podatkov se imenuje protokol vtičnice, kot je protokol uporabniškega datagrama/internetni protokol (UDP/IP) ali TCP/IP. Vsaka vrsta vtičnice ima lahko svoj običajni protokol za posebne namene, da pridobi podporo domene za komunikacijo, ki poteka z lokalno komunikacijo z Unixom, internetno komunikacijo s TCP/IP ali komunikacijo z domenami omrežnih gonilnikov operacijskih sistemov (NDD). Protokoli imajo družine protokolov, ki si delijo ustrezne naslove v datoteki glave vtičnice, ki jih je treba poklicati in uporabiti.
Domena vtičnic imajo lastnosti in v Unixu lastnosti domene za komunikacijo vtičnic prenašajo datoteke med procesi od nadrejenih odprtin do podrejenih ali z uporabo posameznih vtičnic Unix. V operacijskem sistemu Windows ali splošni uporabi interneta se večinoma v lastnostih domene uporabljajo vrste vtičnic Stream, Raw in NDD, ki so nameščene na vrhu ali ob TCP/IP. Vrste vtičnic imajo naslove domene in številke vrat ter lahko zagotovijo zmožnosti usmerjanja vira in varnostnih postopkov ter so običajno frekvenčno kodirane. Lastnosti domene NDD uporabljajo Ethernet in drugi vmesniški protokoli, ki omogočajo pošiljanje in sprejemanje paketov datagramov.
Strežniki so računalniški procesi, ki zagotavljajo aplikacijske storitve. Ob zagonu ustvarijo vtičnico stanja poslušanja, ki čaka na navodila odjemalskega programa. Strežniki TCP/IP lahko hkrati služijo več odjemalcem z vzpostavitvijo edinstvene namenske povezave za vsakega odjemalca, nato pa je vtičnica v namenskem stanju. Pri komunikaciji z vtičnico so aplikacije odjemalec-strežnik dvosmerna komunikacija med internetnimi aplikacijami in posameznimi računalniškimi aplikacijami.