Kirurški poseg za popravilo lopatice ali lopatice ter pritrjenih mišic, kit in vezi se izvaja z “zaprtim” ali “odprtim” postopkom. “Zaprti” postopki se izvajajo z artroskopom in drobno kamero, ki se vstavi skozi enega ali več rezov do 4 palcev (10 cm), nato pa se zapre s šivi in majhnim povojem. »Odprti« postopki so bolj zapleteni in lahko zahtevajo večje reze, ki povzročijo večjo izgubo krvi in večje povoje, ki pokrivajo rano.
Lopatica je velika trikotna kost, ki povezuje nadlahtnico ali nadlaketno kost s ključno kostjo ali ključnico. Različne vrste kirurgije lopatice vključujejo operacijo na samem rezilu lopatice ali na tesnih pritrditvah štirih glavnih mišic – supraspinatus, infraspinatus, subscapularis in teres minor. Popravilo proksimalnih pritrditev teh mišic na glenohumeralni sklep v rami se na splošno ortopedsko imenuje operacija rame.
Operacija lopatice ne vključuje operacije v prostorih okoli lopatice. Tudi operacija lopatice ne vključuje nobenega od treh glavnih sklepov, s katerimi so lopatica in njene mišice povezane. Dva podaljška lopatice, imenovana korakoidni in akromionalni izrastki, gresta v ramo in okoli glenohumeralnega sklepa. Ortopedska kirurgija na teh območjih se običajno imenuje tudi operacija rame namesto kirurgije lopatice.
Medtem ko lopatica nima sklepov med seboj in rebri, je povezana s ključnico ali ključnico, ki skupaj imenujemo ramenski pas. Lopatica ima močne mišice, ki jo povezujejo z rebri, ki omogočajo gibljivost celotnega ramenskega obroča brez sklepov. Lopatica je sestavljena večinoma iz ene trde kosti v zgornjem delu hrbta, zato jo je težko, vendar ne nemogoče, zlomiti. Zaradi hude travme se lahko zlomi in celo razbije na več kosov.
Operacija zlomljene lopatice se običajno ne izvaja, razen če so fragmenti zloma “premaknjeni” ali niso poravnani s prvotnim položajem lopatice. Klinično je bilo ugotovljeno, da je več kot 90 odstotkov zlomov lopatice ostalo poravnanih ali “nerazmaknjenih” zaradi težke blazine mišic okoli glavnega dela lopatice. Zlomi lopatice se običajno zacelijo brez kirurškega posega, pri čemer se “odprta” operacija lopatice izvaja samo za ponovno poravnavo fragmentov zloma.
Operacija se lahko opravi tudi za krilato lopatico. Lopatica običajno ostane v razmeroma ravnem položaju, ko oseba nekaj potiska ali dviguje roke; če pa ta aktivnost povzroči, da lopatica štrli v zgornjem delu hrbta, ki spominja na krilo, lahko to pomeni, da je poškodovan dolg torakalni živec. Če testi pokažejo, da je živec res poškodovan, se lahko izvede operacija “dolge torakalne dekompresije”. Ta operacija se ne izvaja na sami lopatici, ampak na živcu in se je izkazala za precej uspešno.