V pisnih delih se običajno uporabljata dve glavni vrsti karakterizacije: neposredna karakterizacija in posredna karakterizacija. Neposredno karakterizacijo uporablja avtor v pripovedi dela in vključuje opise in komentarje, ki neposredno opisujejo naravo in videz lika. V nasprotju s tem se posredna karakterizacija pojavlja zunaj pripovedi in običajno vključuje dialog, komentarje drugih o liku, dejanjih lika in njegovih mislih. Obe vrsti karakterizacije sta enako pomembni, saj ju lahko pisatelj uporabi na različne načine in za različne učinke.
Ne glede na to, katere tipe karakterizacije pisatelj uporablja, je proces razvoja lika v zgodbi zelo pomemben. Karakterizacija je na splošno postopek uporabe različnih elementov, da bi bralcem dali informacije o likih v zgodbi. Ti omogočajo bralcu, da se bolj naveže na določene like in bolje razume odnose, ki se razvijajo med temi liki.
Ena glavnih vrst karakterizacije je neposredna karakterizacija. To je uporaba neposrednih opisov in komentarjev pisca znotraj pripovedi dela, ki bralcem posredujejo informacije o liku. Pisatelj lahko uporabi to vrsto karakterizacije tako, da napiše nekaj takega, kot je “Bil je ogromna človeška zver, s pogledom tako divjim kot njegov hrustljav glas.” To daje bralcu neposredne informacije o liku in zahteva malo interpretacije s strani bralca.
V nasprotju s tem je posredna karakterizacija nekoliko bolj zapletena oblika karakterizacije. Posredna karakterizacija se pojavi v dialogu, z opisi dejanj lika in reakcij drugih na lik, da bi bralcem dali občutek, »kdo« so liki v zgodbi. Neposredna karakterizacija bi lahko vključevala nekaj takega, kot je »Bil je nesramen«, medtem ko bi posredna karakterizacija lahko uporabila opise nevljudnosti, kot je: »Nenadoma je sedel in lajal, da je naročil hrano«, da bi dejansko povedal isto stvar.
Obe vrsti karakterizacije sta enako pomembni in ju mora pisatelj uporabljati skupaj, da bi bralcem omogočili boljše razumevanje likov. Neposredna karakterizacija je preprosta in domiselna, vendar lahko pretirana uporaba povzroči pomen in se počuti izmišljeno ali dolgočasno. To se spušča na idejo o “prikazovanju” in ne “pripovedovanju” o dejanjih in likih. Čeprav je pisatelju morda lahko preprosto reči »Bila je iznajdljiva ženska«, je za bralca pogosto bolj koristno videti prikaz te iznajdljivosti in spoznati, da je lik iznajdljiv.