Proizvajalci lahko tržijo svoje izdelke z uporabo treh primarnih strategij kanalov: neposredno, distribucijo in maloprodajo. Te kanalske strategije se lahko uporabljajo kot edini način za nadzor pretoka izdelkov v roke potrošnikov ali pa se uporabljajo skupaj. Če se strategije uporabljajo v kombinaciji med seboj, je treba paziti, da se izognemo konfliktu kanalov.
Proizvajalci, ki izberejo strategijo neposrednih kanalov, svoje izdelke prodajajo sami, brez uporabe partnerja ali »posrednika«. Posli med podjetji se pogosto obravnavajo neposredno. Na primer, proizvajalec računalnikov z blagovno znamko lahko proda veliko naročilo osebnih računalnikov (PC) neposredno večji korporaciji, ker je velikost naročila tako pomembna.
Strategija distribucije je za mnoga podjetja najučinkovitejša, ker jim omogoča, da se osredotočijo na svoje temeljne kompetence izdelave izdelka, hkrati pa jim ni treba skrbeti, da bi ga dobili v roke posameznih strank. V prejšnjem primeru bi lahko izdelovalec računalnikov sodeloval s preprodajalcem z dodano vrednostjo (VAR), ki bi prevzel naročilo od izdelovalca osebnih računalnikov in nato namestil stroje. Prednost je v tem, da proizvajalec prodaja, vendar mu ni treba reševati težav s storitvami za stranke ali implementacije. Posrednik ali VAR mora dobiti nadomestilo za svoje delo, kar pa zmanjšuje dobiček proizvajalca. Proizvajalci morajo zato določiti stroškovne koristi distribucije v primerjavi s strategijami neposrednih kanalov.
Odločitev za prodajo izdelkov na maloprodajnem trgu je vrsta distribucijske strategije. Na primer, dobavitelj papirja lahko prodaja blago neposredno v pisarniško supertrgovino za nadaljnjo prodajo končnemu kupcu. Supertrgovina distribuira izdelek za proizvajalca končnemu kupcu. V tem primeru dobavitelj papirja ne bi prodajal neposredno končnim kupcem. Za strategije maloprodajnih kanalov so običajno značilne prodajalne, bodisi fizične zgradbe ali splet.
Nekatera podjetja se odločijo za prodajo prek hibridnega modela, ki združuje strategije kanalov. Nekatera podjetja za programsko opremo bodo na primer prodajala izdelke neposredno končnim uporabnikom, prodajala pa bodo tudi prek svetovalcev za informacijsko tehnologijo. V takih primerih je treba potencialne stranke in ozemlja pozorno spremljati, da se izognemo prekrivanju prodajnih možnosti.
Običajno način, kako podjetja definirajo svoje strategije kanalov, pomaga razviti njihove marketinške načrte. Ne glede na to, ali se podjetje odloči za prodajo izdelkov prek neposrednega, distribucijskega ali maloprodajnega modela, bo vplivalo na njegovo izbiro marketinških strategij. Na primer, gverilska marketinška strategija običajno dobro deluje za agilno podjetje, ki ima maloprodajno strategijo, ki želi z majhnim proračunom narediti velik udarec. Takšne kampanje običajno postavijo blagovno znamko podjetja “v obraz” ciljnemu potrošniku. Podjetje, ki prodaja prek distribucije, pa bi lahko izbralo marketinško strategijo, ki uporablja »spiffs«, ki so bonusi, dodeljeni partnerju po prodaji.
SmartAsset.