Posamezne pravice do zasebnosti so pomemben vidik pravnega sistema skoraj vsake države. Čeprav ni dveh enakih zakonov ali predpisov o zasebnosti, imajo vsi isti namen: omogočiti posameznikom, da delujejo in govorijo brez strahu, da bodo stvari, storjene in povedane zasebno, izkoriščene ali razkrite. Pojav interneta je prinesel nove izzive za zaščito zasebnosti, zakoni o zasebnosti na internetu, ki so sledili, pa so bili raznoliki in daljnosežni. Obstaja veliko različnih vrst internetnih zakonov o zasebnosti, ki segajo od zaščite za e-pošto zaposlenih in omejitev ponovnega oddajanja podatkov družbenih omrežij do dejavnosti sledenja brskalniku in spletnih kršitev podatkov.
Združene države so ena redkih držav na svetu, ki nima splošnega zakona o zasebnosti. V ZDA je zasebnost, vključno z internetno zasebnostjo, zakonsko urejena na državni ravni. Nekateri državni zakoni o zasebnosti v internetu prepovedujejo podjetjem, ki shranjujejo elektronske informacije o strankah ali strankah, da te informacije razširjajo brez posebne privolitve, drugi pa nalagajo določene zaščite podatkov za prepoved nenamernega razkritja ali spletne objave. Ti so na splošno znani kot zakoni o “kršitvi podatkov” ali o “varstvu podatkov”. Zakoni o kršitvi podatkov so eden najpogostejših zakonov o zasebnosti na internetu in veljajo v skoraj vseh zveznih državah ZDA ter med drugimi državami v Evropski uniji, Kanadi in Avstraliji.
Druga pogosta vrsta internetnega zakona o zasebnosti se ukvarja s spremljanjem komunikacije. Internet hitro postaja eno najpomembnejših komunikacijskih orodij. E-pošta, takojšnje sporočanje in interakcije v družbenih omrežjih so med platformami, na katerih se uporabniki interneta povezujejo med seboj. Včasih pa je te komunikacije mogoče spremljati, zlasti na delovnem mestu ali javnem računalniku. Številne države in države postavljajo omejitve glede tega, kako in v kakšnih okoliščinah lahko lastniki računalnikov spremljajo internetno komunikacijo, ki se odvija prek njihovih omrežij.
Podobno se uporaba podatkov in statistika o internetni povezljivosti včasih štejejo za zasebne informacije. Ponekod morajo ponudniki internetnih storitev biti odkriti in pregledni glede svojih dejavnosti spremljanja podatkov, da bi izpolnjevali veljavno zakonodajo. Običajno je nezakonito, da ponudnik internetnih storitev spremeni kakovost naročnikove storitve ali prekine storitev v celoti glede na to, kako ponudnik storitev meni, da naročnik uporablja povezavo.
Zagotavljanje spletne zasebnosti pogosto ni tako zahtevno, kot je skladnost s posebnostmi katerega koli danega zakona o zasebnosti na internetu. Celo internetni zakoni o zasebnosti, ki pokrivajo isto podlago, so pogosto različni po obsegu ali specifičnih zahtevah. Nekateri zakoni o kršitvah podatkov zahtevajo na primer posebno razkritje vsem potencialno prizadetim posameznikom v pisni obliki, medtem ko drugi zahtevajo, da vsi uporabniki pritrdilno soglašajo s pogoji ponudnika v času, ko so storitve opravljene. Nekateri zakoni prepovedujejo vsesplošno spremljanje e-poštnih komunikacij zaposlenih, drugi pa določajo določene omejitve in parametre nadzora, ki je in ni sprejemljiv. Podjetja, ki poslujejo v več kot eni jurisdikciji, morajo biti še posebej previdna, da njihove dejavnosti ustrezajo standardom zasebnosti vsake lokacije, kjer so prisotna.
Zakoni, ki prepovedujejo kibernetska kazniva dejanja, kot so ugrabitve e-pošte, kraje identitete in elektronske goljufije, kot tudi zakoni, ki spodbujajo internetno varnost, veljajo tudi v večini jurisdicij, vendar se običajno štejejo za zakone o računalniškem kriminalu in ne za zakone o zasebnosti v internetu. Zakoni o zasebnosti obravnavajo posebej zasebnost posameznika in zasebnost osebnih podatkov ter zadevajo dejavnosti, ki običajno ne bi bile kaznive, razen za zakone o zasebnosti, ki jih ciljajo. Kazenska zakonodaja je običajno močnejša in vsebuje strožje kazni. Čeprav bi lahko vdiranje e-pošte potencialno preganjali, na primer kot vdor v zasebnost, kazenski zakoni običajno prinesejo ugodnejši in bolj denarni rezultat.