Sistem elektroencefalografije (EEG) beleži električno aktivnost možganov in se pogosto uporablja za diagnosticiranje več nevroloških motenj, vključno z epilepsijo. Na voljo so različni EEG sistemi; bolnikovi simptomi in bolezen bodo odločili, kateri sistem uporabiti. Rutinski EEG je eno najpogostejših nevroloških diagnostičnih orodij, ki mu sledita ambulantni in video nadzorni EEG.
Rutinski EEG sistem vključuje uporabo majhnih elektrod, pritrjenih na glavno električno in računalniško enoto, ki je odgovorna za upodabljanje valovnih oblik, imenovanih sledi. Različne regije možganov ustrezajo določeni sledi. Da bi zajeli valovne oblike vsake sledi, so elektrode strateško nameščene na različnih predelih lasišča in obraza, ki ustrezajo določeni regiji možganov. Med dajanjem EEG je bolnik običajno v temni ali slabo osvetljeni sobi, ki leži na udobni postelji ali ležečem stolu.
Včasih bolnike zahtevajo, da opravijo več dejavnosti, da bi povečali verjetnost, da bodo zabeležili nevrološko nepravilnost. Hitro odpiranje in zapiranje oči ter globoko dihanje sta le dve možni dejavnosti, ki ju bo EEG tehnolog naročil pacientu. Tehnolog lahko bolniku v oči usmeri tudi hitro utripajoče luči, kar dodatno poveča možnost pojava nevroloških nepravilnosti.
Spanje med rutinskim EEG je običajno drugi del testa. Zdravniki lahko od pacientov zahtevajo, da se vzdržijo spanja noč pred načrtovanim EEG. To je še ena metoda za induciranje nenormalnih nevroloških odčitkov, zlasti v primeru epilepsije. Skupni čas testiranja se lahko giblje od 40 minut do ene ure, odvisno od osebe, ki opravlja test.
Pri nekaterih bolnikih z epilepsijo je lahko rutinski EEG neprepričljiv, kar zahteva nadaljnje testiranje. Rutinski EEG beležijo le približno 20 do 40 minut možganske aktivnosti, ki morda ne odražajo nenormalnosti, ki se lahko pojavijo veliko ur pozneje. Da bi rešili to težavo, lahko zdravniki naročijo video EEG ali ambulantni EEG, da zagotovijo večjo nevrofeedback.
Prenosljivost ambulantnega EEG sistema omogoča pacientu normalne dnevne aktivnosti, hkrati pa beleži morebitne možganske nepravilnosti. Tako kot rutinski EEG sistem so elektrode povezane z majhno prenosno napravo, ki je običajno nameščena v torbi za naramnice, ki beleži električno aktivnost možganov. Nasprotno pa video EEG sistem omogoča minimalno telesno aktivnost, medtem ko ostaja v učilnici zelo podoben rutinskemu EEG. Video EEG se običajno izvaja v bolnišničnem okolju, da se dosežejo boljši rezultati.