Cilj delovno-terapevtskih dejavnosti je lajšanje telesnih in kognitivnih motenj s poudarkom na uspešnosti, tako da lahko otroci in odrasli živijo izpolnjujoče življenje. Obravnavane invalidnosti so lahko prirojene ali pa so posledica poškodb, povezanih z nesrečo. Poklicne dejavnosti se pogosto izvajajo pri starejših ob splošnem fizičnem in duševnem upadu zaradi procesa staranja. Delo z obrtjo, usposabljanje v vsakodnevnih veščinah in poklicno usposabljanje so vse dejavnosti, ki se lahko izvajajo v delovni terapiji.
Medtem ko se je vrsta in obseg dejavnosti delovne terapije z leti širila, je bila umetnost in obrt medij, s katerim so si terapevti prvotno prizadevali olajšati prilagajanje in celo ozdraviti telesne in psihične motnje. Ta kurativni učinek naj bi se posplošil na družbo. Vsekakor pa za mnoge bolnike umetnostna obrt ostaja sestavni del delovne terapije.
Delovni terapevti se pogosto ukvarjajo s fizičnimi težavami, povezanimi z zgornjimi okončinami, tako da izvajajo in usmerjajo pacientove dejavnosti za izboljšanje finih in/ali grobih motoričnih sposobnosti. Na primer, izdelava pepelnika z majhnimi keramičnimi ploščicami bi razgibala prste in izboljšala gibe prstov. Slikanje na velikem platnu lahko pacientu pomaga izboljšati iztegovanje in upogibanje ramen in komolcev ter obseg gibanja. Delovna terapija za otroke z motoričnimi motnjami vključuje strukturirano igro za izboljšanje mišičnega tonusa in ravnotežja. Ustvarjalne, zabavne vaje za rokopis lahko pomagajo pri razvoju finih motoričnih sposobnosti pri otrocih z motnjami rok in/ali prstov.
Parastrokovnjaki za duševno zdravje vodijo psihiatrične bolnike z dejavnostmi delovne terapije, ki obravnavajo ključno vsakodnevno delovanje, pa tudi vprašanja zaposlovanja. Te vrste pacientov po neuspehu včasih potrebujejo preusmeritev v dejavnosti, kot so kopanje, nega, kuhanje zdravih obrokov zase in socialna interakcija. Lahko se tudi lotijo poklicnih dejavnosti, ki bodo bodisi posodobile bodisi jim dale nove poklicne spretnosti in samozavest, da se ponovno vključijo v svet dela. Pacient bo morda potreboval paraprofesionalca za usposabljanje za uporabo javnega prevoza, da lahko pride na delo. Opravljanje vseh tovrstnih nalog povečuje bolnikovo samozavest, še posebej, ko postanejo delujoči, produktivni člani družbe.
Pacientom, ki utrpijo začasno, a invalidnostno poškodbo, ali so trajno telesno prizadeti, lahko koristi tudi delovna terapija, ki obravnava osnovne veščine vsakodnevnega življenja. Navedene so lahko rehabilitacijske dejavnosti, osredotočene na hojo, vstajanje in spuščanje s stolov, stranišče, pripravo obrokov in nego. Na splošno vse te dejavnosti pomagajo bolniku sprejeti prilagoditvene ukrepe, če popolno fizično okrevanje ne pride v kratkem času ali je nemogoče. Delovna terapija, ki pomaga osebam s trajno telesno prizadetostjo, se pogosto vrti okoli učenja uporabe specializirane opreme za opravljanje vsakodnevnih nalog.
Ljudje, ki so del starejše populacije, se pogosto soočajo z upadom vida, spomina in mobilnosti. Dejavnosti delovne terapije za starejše bolnike se pogosto osredotočajo na to, da jim omogočijo, da ostanejo čim bolj neodvisni. Popravno usposabljanje voznikov lahko nekaterim starejšim bolnikom omogoči, da vozijo dlje, kot je bilo prvotno predvideno. Če postane vid preveč oslabljen za vožnjo, lahko delovni terapevt usposobi starejšega za uporabo sistema javnega prevoza v njegovem mestu.