Dedovanje je izraz z različnimi definicijami, vendar morda najbolj razširjeno razumevanje vključuje dogodke, ki se zgodijo po smrti posameznika. Ko posameznik umre, običajno za seboj pusti fizične ali denarne stvari ali premoženje. Zakonsko dedovanje obravnava, kako se bo ta sredstva razdelila drugim ob smrti posameznika. Po svetu obstajajo različne vrste dedovanja, vključno z delno dediščino, soparcenijo, dedovanjem po starosti ali spolu, dedovanjem brez oporoke, denarnim dedovanjem, dedovanjem dolgov in premoženjskim dedovanjem.
Najosnovnejše vrste dedovanja so premoženjsko dedovanje, denarno dedovanje, dedovanje blaga ali dedovanje dolga. Pri prejšnjih treh vrstah ima dediščina običajno določeno vrednost. Dedne nepremičnine lahko vključujejo domove, podjetja ali zemljišča v lasti pokojnika. Posameznik lahko prenese tudi dragocenosti v lasti, kot so nakit ali družinske dediščine, ali pa je dediščina lahko sestavljena predvsem iz denarja. Slednja od vrst dedovanja je lahko nenamerna in nezaželena, saj lahko vsi dolgovi, ki jih nabere pokojnik, postanejo odgovornost zakonca ali drugih družinskih članov.
V mnogih primerih bo posameznik ustvaril pravni dokument, znan kot oporoka, ki določa pravila in vrste dedovanja. Ta dokument razdeli sredstva med enega ali več posameznikov ali skupin po prehodu. Stranke, navedene v oporoki, so znane kot upravičenci in lahko vključujejo vsakogar, ki ga pokojnik izbere, vključno s sorodniki, bližnjimi prijatelji ali celo dobrodelnimi organizacijami. Posameznik se lahko tudi odloči, da ne bo delil premoženja, temveč prepusti upravičencem skupno in enakopravno dedovanje v postopku, imenovanem soparceny.
Nekatere kulture gledajo na vrste dedovanja glede na spol ali starost. Dedovanje, ki je dostopno samo moškim upravičencem, je znano kot patrilinearno nasledstvo, medtem ko je dedovanje, osredotočeno na ženske, znano kot matrilinearno nasledstvo. Nasprotno pa nekatere oblike dedovanja dajejo status izključnega upravičenca bodisi najstarejšemu bodisi najmlajšemu otroku. Prvi tip se imenuje primogenitura, drugi primer pa se imenuje ultimogenitura. Številne regije pa imajo pravni statut, ki se šteje za delno dediščino, ki zahteva, da vsi otroci umrlega posameznika prejmejo enak delež kakršne koli dediščine.
Oporoke so uporabni dokumenti za ugotavljanje dedovanja, vendar mnogi posamezniki umrejo brez oporoke ali brez sestave oporoke. V takih primerih zakoni o zapovedi določajo, kdo bo prejel premoženje pokojnika, ti zakoni pa se razlikujejo glede na regijo. Če posameznik umre z velikimi dolgovi, se lahko velik del sredstev uporabi za poplačilo teh dolgov. Sicer pa na mnogih območjih sveta, kot so Združene države, zakoni o zapuščini narekujejo, da bo največji del dediščine pripadel zakoncu, nato otrokom in vnukom. Če ne najdejo zakonca ali potomcev, so naslednji v vrsti za dedovanje starši in bratje in sestre.