Cenovni sistemi so primeri strategij, ki pomagajo pri oblikovanju cen, ki so v skladu s ponudbo in povpraševanjem po določenem blagu in storitvah. Na nacionalni ravni so tovrstni sistemi povezani s tem, kako se ta odnos upravlja, zlasti glede tega, koliko je vlada vključena v ta proces. Danes so v običajni uporabi tri različne vrste sistemov cen, pri čemer je tretji pristop kombinacija drugih dveh.
Eden najpogostejših vrst sistemov cen, ki se danes uporabljajo, je sistem prostih cen. Ta pristop zahteva, da cene blaga in storitev temeljijo strogo na tem, kaj se dogaja v smislu ponudbe in povpraševanja po teh izdelkih. Če obstaja kakršen koli vladni vpliv, je ta minimalen. Od vseh sistemov oblikovanja cen je prosti pristop enostavno najbolj posledica količine proizvedenega blaga in povpraševanja potrošnikov po tem blagu. Hkrati bi lahko raven konkurence dosegla točko, v kateri nekaj podjetij prevladuje v industriji in nadzoruje tako ponudbo kot cene, kar manjša podjetja dejansko odvrača od poskusa konkurence.
Drugi pristop je sistem fiksnih cen. Fiksni sistem zahteva veliko vladne ureditve in vpletenosti, kar dejansko ustvarja situacijo, v kateri vladni uradniki zahtevajo, kako se cene blaga na trgu določajo. To pogosto vključuje tudi situacijo, v kateri lahko podjetja tržijo le določeno število blaga na nacionalnem trgu, čeprav lahko svobodno proizvajajo in prodajajo v tujini toliko blaga, kot se odločijo. Kot vsi cenovni sistemi, ta pristop zagotavlja tako koristi kot obveznosti, saj preudarna uporaba modela zagotavlja, da imajo potrošniki blago, ki ga potrebujejo, po cenah, ki so v skladu z gospodarstvom, lahko pa tudi ustvari razmere, v katerih je potencial za konkurenco med podjetij je čim manj.
Hibridni ali mešani sistem cen je tudi priljubljena možnost v mnogih državah. Tovrstni cenovni sistemi poskušajo združiti najboljše točke tako fiksnega kot brezplačnega sistema v model, ki koristi vsem vpletenim, ne da bi nujno povzročil obveznosti ali pomanjkljivosti. Pri mešanih sistemih cen je vloga države opazna v poslovnem sektorju, vendar je omejena z vrsto nadzorov in ravnotežij, ki še vedno puščajo dovolj prostora za konkurenco in potrošnikom zagotavljajo več izbire katerega koli blaga ali storitve.
SmartAsset.