Obstajajo štiri glavne vrste besedišča. To so besednjaki za branje, pisanje, poslušanje in govorjenje. Besednjak pomeni tako seznam besed kot obseg besed, ki jih pozna katera koli oseba. S starostjo in učenjem se človekov besednjak razvija.
Beseda besednjak je vstopila v angleški leksikon v 1530-ih letih in izhaja iz latinske besede ‘vocabularium’, kar pomeni ‘seznam besed’. Svoj sodobni pomen, vsoto vseh besed, ki jih človek pozna, je dobil v 1700-ih. Ugledni pisatelji, kot sta William Shakespeare in Charles Dickens, so znani po svojem velikem besednjaku.
Če se izraz uporablja za seznam besed, obstaja več vrst besedišča. Te lahko, tako kot pri slovničnih razredih, razdelimo na pridevnike, samostalnike in glagole. Prav tako bi jih lahko razdelili, tako kot različna področja semantike, v tako raznolike kategorije, kot so čustva, barve, živali in deli človeškega telesa. Pri obravnavanju vrst besedišča so najpogosteje uporabljene štiri vrste, vključno z branjem in pisanjem.
Človekovo znanje besed je razdeljeno na dve široki vrsti besedišča: aktivno in pasivno. Aktivni del besedišča je beseda, ki jo oseba uporablja, pasivna pa je beseda, ki jo oseba razume, vendar ne uporablja. Obstaja več stopenj znanja, ki segajo od nerazumevanja besede do popolnega poznavanja pomena besede, oblik in načina uporabe.
Brani besednjak je pasiven. To pomeni, da so to besede, ki jih bralec razume, ko bere del napisanega besedila. Oseba je sposobna prepoznati obliko črk in kako se med seboj ujemajo ter kako razume njihovo vsoto. To vključuje tudi razumevanje črkovanja, pomena in natančnega pomena besede v njenem kontekstu.
Poslušanje je tudi pasivna vrsta besedišča. Poslušalec zna izrečene besede povezati z njihovim pomenom. K tej stopnji razumevanja pripomorejo besedni kontekst, intonacija in, če obstaja vizualni stik z govorcem, kretnje in mimika. Poslušanje je tako kot branje interpretacijska oblika besedišča.
Pisanje je aktivni besednjak, enakovreden branju. Z branjem oblikuje temeljne spretnosti, ki so potrebne, da bi bil nekdo pismen. Pisatelj pokaže svoje poznavanje besede v smislu njenega pomena in načina črkovanja ter pravilne uporabe.
Govorjenje je ena od vrst besedišča, ki dokazuje človekovo poznavanje besed. Je aktivna demonstracija, ki se lahko zanese tudi na druge elemente, kot so mimika, intonacija, višina in kretnje, da bi drugim pomagali razumeti njen pomen. Poznavanje besede se dokazuje z njeno dobro uporabo in izgovorjavo.