V skladu s standardom, razvitim leta 1970, običajno obstajajo štiri klasifikacije antiaritmičnih zdravil, vključno z zaviralci natrijevih kanalčkov, zdravili proti simpatičnemu živčnemu sistemu, zaviralci kalijevih kanalčkov in zaviralci kalcijevih kanalčkov. Prvi razred je na splošno nadalje razdeljen na kategorije a, b in c, ki predstavljajo šibko, zmerno in močno sposobnost blokiranja. Druga skupina se včasih imenuje razred V ali razno. Nekatera antiaritmična zdravila lahko spadajo v več kot eno kategorijo, saj imajo več kot eno delovanje.
Antiaritmična zdravila razreda I ali zaviralci natrijevih kanalov popravljajo aritmije tako, da se vežejo in blokirajo kanale, ki omogočajo dostop natrijevih ionov. Ali to dejanje povzroči daljšo fazo mirovanja, preden celice postanejo dovzetne za stimulacijo krčenja, ali pa dejanje podaljša časovno obdobje, v katerem celice prejmejo stimulacijo, preden povzročijo krčenje. Zdravniki te faze na splošno imenujejo efektivno refraktorno obdobje (ERP) in trajanje akcijskega potenciala (APD). Zdravila v tej klasifikaciji lahko podaljšajo eno ali obe fazi, vendar na splošno ne vplivajo na električno prevodno tkivo srca. Prokainamid, lidokain in propafenon so primeri blokatorjev natrijevih kanalčkov razreda I, ki se lahko uporabljajo za zdravljenje ventrikularne tahikardije ali atrijske fibrilacije.
Zaviralci beta, ki spadajo v razred II antiaritmičnih zdravil, se običajno vežejo na beta-adenoceptorje električnega prevodnega tkiva in drugega srčnega tkiva ter preprečujejo pritrditev nevrotransmiterjev epinefrina in noradrenalina. Nekatera zdravila blokirajo β1 in β2 receptorska mesta, druga pa le mesta β1. Blokiranje dostopa nevrotransmiterjev na splošno zmanjša ali odpravi stimulacijo simpatičnega živčnega sistema. To dejanje običajno upočasni srčni utrip z nadzorom stopnje kontraktilnosti in električne prevodnosti. Atenolol, karvedilol in propanolol so zaviralci beta, ki jih lahko zdravniki uporabljajo za zdravljenje srčnih napadov, hipertenzije in tahikardije.
Zaviralci kalijevih kanalčkov, ki obsegajo antiaritmična zdravila razreda III, se vežejo na kanale neprevodnega tkiva, ki omogočajo, da kalijevi ioni zapustijo celico. To dejanje ne samo podaljša fazo sprostitve (ERP), temveč tudi podaljša čas, ki ga celice potrebujejo, da se ustrezno stimulirajo in povzročijo krčenje (APD). Ta dejanja nadzorujejo tahikardijo s preprečevanjem prezgodnje stimulacije, ki jo povzročajo anomalni sprožilci. Nekatera zdravila v tej skupini izvajajo dejanja več kot enega razreda. Amiodaron, čeprav velja za zaviralca kalijevih kanalčkov, kaže tudi lastnosti zdravil razreda I, II in IV, sotalol pa je tudi zaviralec beta.
Antiaritmična sredstva razreda IV, znana kot zaviralci kalcijevih kanalčkov, vplivajo na prevodna in neprevodna tkiva srca skupaj z žilnimi gladkimi mišicami. Blokiranje teh kanalov običajno prepreči vstop kalcijevih ionov v celico, kar povzroči sprostitev. To dejanje običajno upočasni srčni utrip z zmanjšanjem hitrosti prevodnosti in stopnje kontraktilnosti. Diltiazem, nifedipin in verapamil so zaviralci kalcijevih kanalčkov, ki jih lahko zdravniki predpišejo za zdravljenje angine pektoris, atrijske fibrilacije, tahikardije ali hipertenzije.
Adenozin in digoksin spadata v raznovrstno ali razred V skupino antiaritmičnih zdravil, ki jih zdravniki pogosto imenujejo srčni glikozidi. Ta zdravila vplivajo na srce tako kot drugi antiaritmiki, vendar ne blokirajo ionov. Na splošno upočasnijo ali zmanjšajo prevodnost srca, čeprav digoksin tudi podaljša refrakterno obdobje. Za tahikardijo ali atrijsko fibrilacijo se lahko predpišejo srčni glikozidi.