Analiza finančnih odločitev se uporablja predvsem za oceno finančnega stanja podjetja. Analiza finančnih odločitev je lahko notranja ali zunanja. Notranja je, če analiza izvira iz podjetja samega za lastne namene. Analiza je zunanja, če je namenjena drugim subjektom izven podjetja. Analiza finančnih odločitev se lahko nadalje razvrsti v vertikalno in horizontalno analizo.
Horizontalna analiza finančnih odločitev je interno ustvarjen proces, ki vključuje oceno preteklih finančnih transakcij v določenem časovnem obdobju. Ti vključujejo dejavnike, kot so bilance stanja, izkaz poslovnega izida, izkaz poslovnega izida, analiza denarnega toka in projekcije denarnega toka. Številke iz izkazov denarnih tokov in izkazov poslovnega izida je mogoče analizirati, da dobimo natančno projekcijo zneska prodaje, ki ga mora podjetje opraviti, preden lahko zasluži dovolj denarja za poravnavo svojih finančnih obveznosti do svojih osnovnih in variabilnih sredstev.
Analiza pomaga podjetju predvideti, koliko prodaje bo potrebovalo za odplačilo dolgov, plačilo računov in zaslužilo dovolj denarja za kritje stroškov za artikle, kot so pošiljanje in druge storitve. Dosleden rezultat v več obdobjih študija pomaga podjetju razumeti finančni trend organizacije. V enakem smislu je tudi vertikalna analiza študija finančnega trenda v podjetju. Razlika med horizontalno analizo finančnih odločitev in vertikalno analizo je v dolžini časa. Vertikalna analiza temelji le na rezultatih računovodskih izkazov izbranega obdobja.
Analiza finančnih odločitev lahko opravijo ljudje, ki niso povezani s podjetjem. Takšni ljudje lahko vključujejo potencialne vlagatelje, potencialne posojilodajalce, delničarje, dobavitelje in vladne agencije, kot so davčni organi. Namen takšne analize je odvisen od interesa zunanje strani. Potencialni vlagatelj bo morda želel preprosto ugotoviti finančna gibanja v podjetju, da bi ugotovil, ali je to dobra naložba. Posojilodajalec bo morda želel izvedeti finančno zgodovino podjetja, preden se odloči za posojanje denarja. Večina zunanjih strank mora biti v veliki meri odvisna od dejavnikov, kot so objavljeni računovodski izkazi in drugi izkazi, ki jih podjetje lahko razkrije. Po drugi strani pa notranjo analizo opravi podjetje samo s koristjo vseh evidenc in drugih materialov, potrebnih za natančno analizo finančnih odločitev.