Učencem je na voljo kar nekaj različnih vrst alternativnih metod poučevanja, najpogostejše pa so pogosto odvisne od oblik šole okoli človeka. Šole Montessori so med najpogostejšimi in znanimi alternativnimi izobraževalnimi ustanovami, zlasti v ZDA, čeprav se uporabljajo predvsem za mlajše učence. Tudi šolanje na domu je vse bolj priljubljena možnost za tiste, ki jih zanima alternativno izobraževanje in poučevanje, ki ima številne prednosti in slabosti. Obstajajo tudi oblike alternativnega poučevanja, ki združujejo tradicionalno poučevanje z drugimi metodami, kot so tiste, ki vključujejo izobraževanje »izven kampusa« v standardni učni načrt.
Alternativno poučevanje se običajno nanaša na metode poučevanja in učenja, ki presegajo »tradicionalne« pedagogike, v katerih učenci sedijo v učilnici in poslušajo predavanje učitelja. Ena pogosta oblika poučevanja na ta način se izvaja v šolah Montessori, poimenovanih po Marii Montessori, katere delo je bilo osnova za pristop, uporabljen v teh šolah. Metoda Montessori običajno omogoča učencem, zlasti mlajšim otrokom, da se vključijo v samomotivirano učenje. Montessorijeva raziskava ji je pokazala, da imajo otroci naravno motivacijo za učenje, in ta stremi k temu, da se učenci učijo prek samoodkrivanja in motivacije na način, ki je zanje najbolj učinkovit.
Šolanje na domu je še ena priljubljena oblika alternativnega poučevanja, ki vključuje študente, da ostanejo doma in se učijo, namesto da obiskujejo pouk. Ta vrsta izobraževanja običajno vključuje enega ali oba starša, ki poučujejo otroka, pogosto s pomočjo knjig in spletnih mest, ki vodijo pouk. Ena od večjih prednosti te vrste izobraževanja je, da omogoča bolj osebno in zasebno izkušnjo za učenca ter izobraževanje, ki je zasnovano glede na njegove potrebe in razumevanje. To pa ima lahko negativne posledice glede sposobnosti učencev, da razvijejo socialne veščine, in lahko odpravi priložnosti za nove izkušnje, ki jih najdemo v razredu.
Obstajajo tudi alternativne metode poučevanja, ki združujejo tradicionalno izobraževanje z netradicionalnimi praksami. Nekatere šole so na primer začele uporabljati programe “izven kampusa” za izboljšanje izkušenj v razredu. Študenti te vrste programa se pogosteje odpravijo na izlete, da bi videli, kako se načela in ideje, o katerih se učijo v razredu, uporabljajo v resničnem okolju. Ta vrsta alternativnega poučevanja je še posebej priljubljena in uspešna v tehničnih ali trgovskih šolah, kjer se učenci naučijo praktičnih veščin in jih nato uporabijo v poklicnih okoljih.