Animacija je postopek upodabljanja slik v hitrem zaporedju, da se ustvari vtis neprekinjenega gibanja. V 3D animaciji so uporabljene slike tridimenzionalne. Prikazani so iz vseh možnih smeri, narejeni so tako, da se držijo zakonov naravne fizike in se zato gledalcem zdijo izjemno resnični.
Obstaja veliko različnih vrst tridimenzionalne animacije. Nekatere izmed glavnih so stop motion animacija, glinena animacija, računalniško ustvarjene slike (CGI) in animacija zajemanja gibanja. Te animacije so narejene z uporabo ročno izdelanih in računalniško ustvarjenih lutk, predmetov, ozadij in posebnih učinkov.
V stop motion animaciji so 3D liki in njihova ozadja oblikovani ročno. Najprej animator izdela armaturo ali okostje iz kovine, nato pa na tem oblikuje predmete z glino, plastiko ali gumo. Za ustvarjanje finejših detajlov lahko uporabite različne materiale, kot so les, tkanina, gel za lase, zobna pasta in vata.
Ročno izdelani predmeti so razporejeni v sceno in posneta je fotografija. Nato predmete rahlo premaknemo in jih ponovno fotografiramo. Po fotografiranju predmetov vsakič, ko se njihov položaj spremeni, animator s fotografskimi okvirji ustvari 3D animacijo.
Claymation je stop motion animacija z uporabo glinenih modelov. Glina je obdelana preko aluminijastega žičnega okvirja in oblikovana s prsti in glinenimi orodji. Da se izklesane figure ne bi deformirale pri rokovanju, se uporablja hitro strjejoča glina. Ko se posuši, se figure pobarvajo po želji.
Uporaba računalnikov je v mnogih pogledih revolucionirala tridimenzionalno animacijo. Animatorjem ni več treba vsega ročno risati, kipariti ali barvati. S prehodom na digitalni medij je mogoče celoten postopek 3D animacije izvesti hitreje, manj okorno in stroškovno varčnejše.
Toliko, da se CGI uporablja tudi v ne-animiranih filmih. Računalniška grafika ustvarja prizore, ki bi bili sicer zelo dragi ali jih je težko izdelati. Nekatere prizore bi bilo celo nemogoče ustvariti brez računalniško ustvarjenih posnetkov.
V računalniško ustvarjeni 3D animaciji animator gradi navidezne okostje in nad njimi modelira 3D figure. Nato so digitalni modeli opremljeni in jih je mogoče manipulirati, kot je potrebno za animacijo. Animator mora poskrbeti, da so vsi fizični gibi in podrobnosti pravilni, tako da je 3D animacija videti resnična.
Animacija za zajem gibanja gre še korak dlje in uporablja akcijo v živo. Tu je igralec opremljen s senzoričnimi napravami, ki prikazujejo gibanje in pozicioniranje igralčevih sklepov. Igralec nato preide skozi gibe namesto že oblikovanega lika, ki naj bi bil animiran.
Senzorne naprave posnamejo nastale gibe in pošljejo video posnetek v računalnik. Računalnik zdaj uporablja te vhode za gibanje liku. To prinaša animacijo za zajem gibanja zelo blizu gibom, ki jih vidimo v resničnem življenju.
Nekateri znani animirani filmi so Shrek, Finding Nemo in Wall-E. 3D animirani filmi se vse bolj nagibajo k realizmu. Naslednji korak je uporaba računalniške grafike za ustvarjanje popolnoma fotorealističnega 3D animacijskega filma.