Psihoterapija sama po sebi je širok in splošen pojem, ki zajema množico različnih teorij in usmeritev. Terapevt se lahko odloči za delovanje samo ene od teh teorij ali za kombiniranje različnih teoretičnih pristopov pri uporabi psihoterapije s klienti. Nekatere izmed najpogostejših teorij psihoterapije vključujejo psihoanalizo, kognitivno vedenjsko terapijo, gestalt terapijo in vedenjsko terapijo. Druge teorije vključujejo racionalno čustveno terapijo in izkustveno terapijo.
Psihoanaliza, ki jo je razvil Sigmund Freud, je bila ena prvih teorij psihoterapije. Različne komponente te metode vključujejo analiziranje prostih asociacij, ki jih klienti ustvarijo na določene besede ali dražljaje, in iskanje prepoznavanja prenosa in nasprotovanja prenosu čustvenih težav strank na druge. Preučevanje težav iz otroštva klientov in kako lahko vplivajo na njihovo sedanje vedenje in občutke ter poskus določiti namige za težave strank z analizo njihovih sanj. Sodobna psihoterapija, čeprav drugačna od psihoanalize, je v marsičem izvirala iz nje.
Eden od ciljev kognitivno-vedenjske terapije je pomagati strankam pri prepoznavanju disfunkcionalnih, nerealnih ali izkrivljenih misli, ki jih morda imajo. Naslednji cilj je pomagati strankam spremeniti svoje vedenje po spoznanju, da je njihovo razmišljanje napačno. Po kognitivno-vedenjski teoriji misli povzročajo občutke in vedenja, zato je koristno pomagati strankam, ki najprej začnejo z mislimi, kar bo nato pripomoglo k izboljšanju njihovih občutkov in dejanj.
Osnovna ideja gestalt terapije je, da je za terapevta koristno samo analizirati celotno stranko in ne le dele, saj je celota več kot le vsota njenih delov. Ta vrsta terapije poskuša preučiti in izboljšati celotno bitje, tako da pomaga strankam, da se bolj zavedajo sebe, svojega okolja in sedanjosti. Končni cilj te terapije je pomagati strankam, da se počutijo cele in popolne v sedanjosti, da lahko začnejo in še naprej vodijo srečno in zdravo življenje, fizično in psihično.
Druga ena izmed glavnih teorij psihoterapije je vedenjska terapija, imenovana tudi terapija za spreminjanje vedenja. Ta metoda želi zmanjšati ali odpraviti problem ali neželeno vedenje pri bolnikih z nagrajevanjem želenega vedenja in zagotavljanjem neželenih posledic za neželeno vedenje. To terapijo lahko potencialno uporabimo za širok razpon vedenj, od zmanjševanja ali odprave kajenja do pomoči stranki s strahom pred pajki, da postopoma zmanjša njen ali njen strah pred njimi.
Cilj racionalne čustvene terapije je pomagati strankam videti racionalnost ali iracionalnost za svojimi čustvi ali prepričanji. To se lahko nato prevede v povečana pozitivna čustva in dejanja ter zmanjšana negativna čustva in dejanja. S to terapijo lahko na primer klient spozna, da ga njegova iracionalna prepričanja o tragičnem dogodku vodijo do tega, da prenaša negativna čustva na nezdrav način. Ta terapija bi lahko pomagala tej stranki, da se na zdrav način spopade s svojimi prepričanji in negativnimi čustvi in s tem poveča sposobnosti obvladovanja in srečo.
Izkustvena terapija se opira na govorno komunikacijo in igranje vlog, da pomaga klientu, da ponovno uprizori pretekle in sedanje stresne življenjske situacije. S ponovnim uprizarjanjem situacije, včasih na bolj pozitiven način, kot je bil prej, lahko stranke začnejo vizualizirati in razmišljati o dogodku ali interakciji na bolj pozitiven način. Stranke lahko s to terapijo razvijejo izboljšane veščine obvladovanja in učinkovitejše rešitve težav.
Čeprav obstajajo druge metode, modeli in teorije psihoterapije, so to nekatere od glavnih teorij, iz katerih črpajo kliniki. Nekatere od teh metod se lahko uporabljajo tudi s skupinami ali družinami namesto samo s posameznimi strankami. Psihoterapija je zelo raznolika, a potencialno učinkovita terapija, ki se lahko uporablja za pomoč bolnikom pri soočanju s stresom, življenjskimi spremembami, nizko samozavestjo in številnimi drugimi težavami. Pomaga lahko tudi pri zdravljenju motenj, ki jih je mogoče diagnosticirati, kot so motnja pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD), kronična depresija, anksioznost in celo različne fobije. Resnično učinkovit psihoterapevt izbere pristop, za katerega meni, da bo deloval za vsakega posameznega pacienta, prilagaja terapijo potrebam posameznika in po potrebi uporablja različne teoretične pristope.