Storitve Linuxa so aplikacije, ki se izvajajo v ozadju operacijskega sistema Linux, običajno brez posredovanja uporabnika. Številne storitve Linuxa so zagonske storitve in se zaženejo, ko se sistem zažene, preden se uporabnik prijavi. Linux je brezplačen, odprtokodni program, zato je veliko različnih, posebne storitve, ki so privzeto nameščene, pa se razlikujejo glede na Uporablja se distribucija Linuxa. Storitve lahko uporabnik omogoči, onemogoči, upravlja in celo spreminja.
Nekatere storitve Linuxa se zaženejo, izvedejo funkcijo in se nato zaprejo. Primer je “kudzu”, ki zazna novo ali spremenjeno strojno opremo. Drugi primeri vključujejo »naključno«, ki generira naključno število, ki se uporablja za varnost, in »keytable«, ki nastavi preslikave tipkovnice in sistemsko pisavo.
Druga vrsta storitve je demon, ki je storitev, ki se vedno izvaja. Mnogi od teh ponujajo različne omrežne storitve, vključno z naslednjimi: “httpd” ponuja spletni strežnik Apache; “inetd”, demon internetnega superstrežnika, zažene omrežne storitve protokola za nadzor prenosa/internetnega protokola (TCP/IP) in je odgovoren za številne druge omrežne storitve; “smtp” pošilja in prejema e-pošto; in “nfs” omogoča gostovanje omrežnega datotečnega strežnika. Te storitve imajo lahko različna imena, odvisno od distribucije Linuxa; na primer, storitev Apache se v nekaterih distribucijah imenuje “httpd”, v drugih pa “apache2”.
Drugi niz aplikacij deluje kot demonske storitve, ki niso povezane z omrežjem in zagotavljajo neprekinjeno funkcionalnost. Primeri vključujejo »cron«, ki se uporablja za izvajanje načrtovanih nalog; »gpm«, ki podpira funkcionalnost miške; »apmd«, ki zagotavlja napredno upravljanje porabe; in “lpd”, tiskalnik v ozadju.
Storitve se izvajajo na podlagi ravni izvajanja, ki določa stanje sistema, kot so prijava za enega uporabnika, prijava za več uporabnikov, zaustavitev in ponovni zagon. Datoteka /etc/inittab nastavi privzeto raven izvajanja in kaže na datoteke, ki so običajno shranjene v /etc/rc.d/; ti rc.d skripti določajo, katere storitve se začnejo ob vstopu v nivo izvajanja. Ti skripti definirajo tudi prioriteto zagona in zaustavitve za vsako storitev, od 0-100, da definirajo vrstni red, v katerem se storitve zaženejo in zaustavijo.
Nekatere distribucije Linuxa nudijo grafični uporabniški vmesnik (GUI) za konfiguriranje storitev. Če to ni na voljo v določeni distribuciji, bi morala biti še vedno na voljo nekatera orodja ukazne vrstice. Orodje »chkconfig« se lahko uporablja za seznam storitev, ustvarjanje ali brisanje storitev ali aktiviranje ali deaktiviranje storitev. Orodje “ntsysv” ponuja preprost vmesnik za izbiro, katere storitve naj se samodejno zaženejo. Vsa orodja za konfiguriranje storitev Linuxa so preprosto sprednji del skriptov rc.d in izkušeni uporabniki lahko te skripte neposredno spreminjajo za upravljanje storitev.