Eden od načinov testiranja učne motnje je zbiranje podatkov, ki ga lahko opravimo z opazovanjem otroka v določenih okoljih, razgovorom s staršem in otrokom ter pridobivanjem šolskih evidenc in drugih ustreznih dokumentov. Druga metoda bi vključevala, da otrok odgovori na teste, kot so tisti, ki merijo njegove inteligentne in čustvene količnike (IQ in EQ) ter druge standardizirane teste, ki so posebej ustvarjeni za ugotavljanje učne težave. Testiranje za učno motnjo je pogosto sestavljeno iz različnih metod testiranja za pravilno potrditev, ali ima otrok učno motnjo ali ne. V skladu z ameriškim zakonom o invalidih (IDEA) en sam test ali ocena ne bi smela biti edino merilo za ugotavljanje otrokove učne težave; uporabiti je treba kombinacijo več testov.
Testiranje za učno motnjo se pogosto zahteva, ko starš opazi, da ima njegov otrok težave pri branju, koncentraciji ali reševanju matematičnih težav. To opazovanje je že neke vrste zbiranje podatkov, vendar je za pravilno diagnosticiranje učne težave potreben bolj sistematičen postopek, starš pa lahko nadaljuje s pogovorom z otrokovimi učitelji in poišče specialiste za otroke. Prejšnje šolske evidence je mogoče pregledati in ugotoviti, ali obstajajo predmeti, pri katerih otrok večkrat ne uspe ali dobi nižje ocene. Učitelji lahko prilagodijo svoje metode poučevanja pri neposredni interakciji z otrokom, če pa so znaki hudih učnih težav še vedno očitni, se lahko opravi formalna ocena. Otroški psihiatri lahko opravijo tudi razgovor z otrokom, s staršem ali brez njega.
V naslednjem procesu testiranja za učno motnjo se pogosto izvajajo testi, ki merijo otrokove spretnosti in kognitivni razvoj, ne le za ugotavljanje, ali ima otrok učno motnjo, temveč tudi za vrsto in resnost, če ima res učno motnjo. Poleg vrednotenja otrokovega IQ in EQ je mogoče dati tudi nekaj testov za oceno njegovih kognitivnih in motoričnih sposobnosti, ki sta obe pomembni v učnem procesu. Nekateri testi so lahko v pisni obliki; drugi so lahko v izvedbenem slogu, kjer se od otroka zahteva, da nekaj naredi. Podani so tudi standardizirani testi, vendar je treba rezultate potrditi za potrditev diagnoze. US IDEA tudi navaja, da morajo biti vsi testi in materiali, uporabljeni v postopku ocenjevanja, napisani v otrokovem maternem jeziku.
Te različne metode testiranja učne težave je treba izvajati pod nadzorom strokovnega psihologa ali psihiatra. V skladu z ameriškim IDEA morajo šolski okoliši otroku dati brezplačno oceno, vendar se nekateri starši odločijo, da poiščejo zasebne strokovnjake in ocenjevalce za natančnejšo diagnozo. Otroci in odrasli se lahko glede na njihov kognitivni razvoj podvržejo nekoliko podobnim ali različnim metodam testiranja za učne težave.