Finančna rast se meri glede na spremembe vrednosti proizvedenih proizvodov in storitev gospodarstva, stopnje inflacije, spremembe količine denarja v obtoku in obrestnih mer. Bruto domači proizvod (BDP), ki vključuje več makroekonomskih komponent in finančnih trgov, se meri v nominalnem in realnem BDP. Odstotna sprememba količine proizvedenih izdelkov in storitev iz leta v leto predstavlja realni BDP, ki je sinonim za makroekonomsko stopnjo rasti.
Bruto domači proizvod je primarna metoda za merjenje finančne rasti države. Upošteva potrošniško porabo, naložbe podjetij in državno porabo. BDP vključuje tudi neto izvoz države, ki se izračuna tako, da se skupni uvoz odšteje od celotnega izvoza. Končni rezultat je denarna tržna vrednost celotnega gospodarstva države.
Rast BDP se meri z izračunom morebitnega odstotnega povečanja ali zmanjšanja količine proizvedenih izdelkov in storitev od referenčnega leta do tekočega leta. Na primer, če želi državna vlada določiti višino finančne rasti, ki se je zgodila v desetih letih, bi najprej odštela znesek zadnjega leta od zneska, o katerem so poročali pred desetimi leti. Ta številka bi se nato delila s skupnim zneskom zadnjega leta, da bi določili odstotek ali stopnjo rasti. Merjenje odraža, ali vrednost gospodarstva države raste in s kakšno hitrostjo se to dogaja, ob predpostavki, da povprečne cene ostanejo enake.
Stopnja inflacije v državi je neposredno povezana s spremembami v ponudbi denarja v gospodarstvu. To je enakovredno stopnji rasti denarja, dodani spremembi zneska, odštetem od proizvodnje. Nizke stopnje inflacije lahko kažejo, da se tržna vrednost proizvedenih proizvodov in storitev v gospodarstvu znatno povečuje. Visoka inflacija kaže, da se ponudba denarja v gospodarstvu močno povečuje zaradi višje tržne vrednosti domačih proizvodov in storitev.
Obrestne mere se uporabljajo za merjenje in nadzor finančne rasti. V gospodarskih recesijah ima vladna centralna rezervna banka možnost znižanja obrestnih mer, da bi spodbudila bančna posojila, potrošniško porabo in povečanje ponudbe denarja v gospodarstvu. Nižje obrestne mere ponavadi spodbujajo rast financ, vendar imajo za posledico nižje kratkoročne donosnosti naložb za delnice, obveznice in varčevalne račune. Državne rezervne obrestne mere se dvigujejo z namenom zajezitve inflacije in financiranja rasti s spodbujanjem znižanja povprečne ravni cen. Zvišanje obrestnih mer spodbuja tudi zmanjšanje količine denarja v obtoku in odvrača od zadolževanja potrošnikov.