Mnogi pisci leposlovja verjamejo, da so liki najpomembnejši element v vsakem romanu ali kratki zgodbi. Pisatelji uporabljajo številne metode karakterizacije, da te like oživijo v mislih bralca. Najbolj neposredna metoda karakterizacije je, da pisatelj dokončno opiše, kakšen je lik. Pri bolj posrednih metodah karakterizacije lahko pisatelj poda fizični opis lika ali pokaže lik, ki izvaja neko dejanje, bodisi pozitivno ali negativno, zato je prepuščeno bralcu, da se odloči, za kakšno osebo je lik na podlagi teh podrobnosti. . Pisatelj lahko uporabi tudi misli lika s stališča, da bralcem pomaga ustvariti vtise tako o liku s stališča kot o drugih likih v zgodbi.
Preprosto opisovanje, kakšen je lik, je verjetno ena najlažjih metod karakterizacije. Pisatelj bi lahko na primer opisal lik kot »sramežljivo, tiho dekle, ki se je običajno preveč bal, da bi spregovorilo v javnosti«, ali »jezen mladenič z žeto na rami, ki je kilometer široka«. Večini bralcev in kritikov se zdi ta metoda karakterizacije nezadovoljiva, večina pisateljev pa meni, da krši eno najbolj kardinalnih pravil pisanja leposlovja: »Pokaži, ne povej«. Namesto da bi like opisovali tako neposredno, se pisci spodbujajo, da razkrijejo like na druge, bolj posredne načine.
Obstaja veliko posrednih metod karakterizacije. Pisatelj lahko opiše fizične značilnosti lika, način oblačenja lika ali kakšno dejanje, ki ga je lik izvedel. Nato je prepuščeno bralcu, da na podlagi teh dejstev naredi svoje zaključke o liku. Če opišemo lik, ki nosi svetla in vesela oblačila in ima večni nasmeh na obrazu, lahko bralec sklepa, da je na splošno srečna in optimistična oseba. Po drugi strani pa pisatelj z opisom načina, kako se lik brcne čez sosedovega vrtnega palčka, morda skuša namigovati, da je lik nesrečna ali neprijetna oseba, ki se ne razume z drugimi ljudmi.
Druge posredne metode karakterizacije so odvisne od misli in občutkov likov v proznem delu. Pisatelj lahko uporabi točko lika, da bralcu da idejo, kakšen je lik. Na primer, lik, ki je miselno navdušen nad zmenkom, ki ga je imela sinoči, medtem ko je na pogrebu, je verjetno plitka in osredotočena nase. Pisatelj lahko uporabi tudi misli in občutke enega lika o drugem liku, da bralcu da predstavo o osebnosti in obnašanju drugega lika.