Financiranje neodvisnega filma je bilo v preteklosti ena najbolj zastrašujočih nalog vsakega neodvisnega filmskega ustvarjalca in nekaterim legendam neodvisne filmske scene je uspelo z drznimi finančnimi shemami, ki so se izplačale. Večina strokovnjakov pa priporoča tradicionalne metode, ki ponujajo manj osebnega tveganja pri financiranju neodvisnega filma. Med številnimi načini financiranja neodvisnega filma so različne vrste dolgov, kot so posojila, kreditne kartice in hipoteke; uporaba sredstev, pridobljenih na druge načine; in prepričevanje bogatih posameznikov ali širše javnosti, da vlagajo v film ali celo darujejo zanj. Digitalni video in računalniška tehnologija sta olajšali začetek malega brez večjih stroškov tipičnega filmskega ustvarjanja 20. stoletja. Možnosti spletnega financiranja in distribucije so lahko tudi v pomoč, vendar iskanje sredstev ostaja eden največjih izzivov filmskega ustvarjanja.
Da bi financiral svoj prebojni film Hollywood Shuffle leta 1987, je režiser Robert Townsend “potegnil” svoje kreditne kartice in se tvegal, da bo njegov film končan in izdan. Desetletje pozneje je Kevin Smith prodal svojo dragoceno zbirko stripov, da bi financiral svoj film Clerks, režiser Robert Rodriguez pa je delal kot preiskovanec, da bi zaslužil svoj začetni denar. Neodvisne filmske ustvarjalce pogosto navdihujejo te zgodbe, a za vsako zgodbo o odmevnem uspehu je veliko neuspehov. Tradicionalne metode financiranja lahko zaščitijo filmskega ustvarjalca, če je filmski projekt odložen ali odpovedan.
Nekateri filmski ustvarjalci, kot je režiserka Penelope Spheeris, priporočajo izpopolnitev scenarija in drugih podrobnosti produkcije pred kakršnim koli poskusom financiranja neodvisnega filma. Kratka različica filma, celo le lažni napovednik o prihajajočih znamenitostih, lahko igra na filmskih festivalih in prepriča potencialne investitorje o izvedljivosti projekta. Šola, ki ima močan video/filmski oddelek, lahko zagotovi materialno podporo, vključno z opremo, odri in objekti. Morda bodo na voljo tudi zasebne in državne štipendije za umetnost. Tradicionalna alternativa je prepričati vlagatelje, vključno s premožnimi prijatelji in družinskimi člani ter tveganimi kapitalisti, da financirajo projekt, za katerega ni zagotovljen donos.
Financiranje neodvisnega filma je nekoč poleg drugih stroškov pomenilo zbiranje denarja za filmsko zalogo, montažne police in končne odtise. Cenovno ugodne alternative, kot je digitalni video, so zmanjšale te vnaprejšnje stroške, vendar mora režiser še vedno plačati za člane igralske zasedbe, člane ekipe, opremo, lokacije in celo obroke. Nekatere od teh stroškov je mogoče odložiti ali zmanjšati, drugi pa bodo neizogibno prišli iz filmskega žepa. Vendar pa ni priporočljivo ustvarjati velikih dolgov, kot je izplačilo kreditnih kartic ali hipoteko na stanovanje.
Vzpon interneta je ponudil alternativna sredstva za financiranje neodvisnega filma. Novi modeli financiranja, kot je “sistem mejnih zalog”, navadnim ljudem omogočajo, da prispevajo k delu filmskega ustvarjalca, ki ga občudujejo. Nekateri režiserji, kot je animatorka Nina Paley, so se odločili, da bodo svoje filme objavili na internetu, pri čemer uporabljajo poslovni model, podoben samozaložbi. Tudi pri teh možnostih ustvarjanje in financiranje neodvisnega filma zahteva kombinacijo talenta, poslovne spretnosti in sreče. Filmski ustvarjalec, ki uspe najti distribucijski posel, lahko povrne naložbene stroške, in če gre vse dobro, mu lahko celo ostane nekaj denarja.