Bolnišnično zdravljenje sladkorne bolezni se pogosto razlikuje od ambulantnega zdravljenja sladkorne bolezni, zlasti pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2. Najpomembnejši vidik bolnišničnega zdravljenja sladkorne bolezni je dajanje insulina. Bolnikom običajno dajemo odmerke dolgodelujočega insulina enkrat ali dvakrat na dan, odmerke insulina pa dobijo tudi pred obroki in pred spanjem glede na njihovo raven glukoze v krvi. Pogosto se peroralna zdravila za sladkorno bolezen ustavijo v bolnišnici, ker lahko povzročijo hipoglikemijo ali nizek krvni sladkor in škodljive interakcije z zdravili. Kritično bolne bolnike v enotah za intenzivno nego pogosto zdravijo z intravenskim insulinom, ki se daje neprekinjeno z nizko hitrostjo.
Osnova bolnišničnega zdravljenja sladkorne bolezni je insulin. Večina bolnikov s sladkorno boleznijo se začne s tako imenovanim režimom dajanja insulina »drsni lestvici«. Nivo glukoze v krvi se preverja pred vsakim obrokom in pred spanjem, inzulin se daje glede na raven sladkorja v krvi. Pogosto bolnikom poleg odmerkov insulina na drseči lestvici dajejo tudi dolgodelujoče insulinske pripravke, bodisi enkrat ali dvakrat na dan.
Pogosto bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 jemljejo številna peroralna zdravila, da bi nadzorovali svojo bolezen. V okviru bolnišničnega zdravljenja sladkorne bolezni se mnoga od teh peroralnih zdravil ustavi v korist dajanja insulina. Glavni razlog za ta alternativni pristop je, da bi nadaljevanje peroralnih zdravil lahko ogrozilo bolnike hipoglikemijo ali nizek krvni sladkor. Številna peroralna zdravila lahko medsebojno delujejo tudi z drugimi zdravili, ki se dajejo v bolnišnici, kar povzroča povečano tveganje za razvoj stranskih učinkov zdravil.
Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 1 običajno potrebujejo manj sprememb v svojem režimu zdravljenja sladkorne bolezni po sprejemu v bolnišnico. Doma običajno jemljejo dolgodelujoče pripravke insulina enkrat ali dvakrat na dan, nato pa pred obroki jemljejo tudi kratkodelujoči insulin. Enak koncept dajanja insulina se ohranja v bolnišnici. Ena izjema je, da se odmerki insulina pogosto zmanjšajo, ker bolniki običajno manj jedo v bolnišnici, bodisi zato, ker se ne počutijo dobro ali ker se morajo postiti, ko se pripravljajo na različne postopke.
Drug pomemben vidik bolnišničnega zdravljenja sladkorne bolezni je zdravljenje kritično bolnih bolnikov, ki so v enotah intenzivne nege. Mnogi zdravniki želijo skrbno nadzorovati raven glukoze v krvi teh bolnikov. Posledično lahko neprekinjeno dajejo nizke odmerke insulina, ki se dajejo po intravenski liniji. Odmerek tega insulina je mogoče spremeniti glede na bolnikovo raven glukoze v krvi, ki se običajno meri vsaj vsako uro med tem intenzivnim režimom.