Obstaja več različnih metod upravljanja s časom, ki jih je mogoče uporabiti za povečanje produktivnosti. Nekatere izmed najbolj priljubljenih so metode timeboxing, Pareto analiza in POSEC. Vsaka od teh metod se osredotoča na oblikovanje navad, ki spodbujajo boljšo izrabo časa.
Timeboxing je ena najpogostejših metod upravljanja s časom. Vključuje razdelitev velikih nalog na manjše, bolj obvladljive dele s strogim upoštevanjem določenega časovnega razporeda. Posameznik se mora najprej odločiti za nabor nalog in določiti okviren čas, ki bi ga potreboval za dokončanje posamezne. Nato se na začetku vsakega opravila nastavi časovnik za ustrezno časovno obdobje. Po izteku dodeljenega časa se mora posameznik ustaviti, ne glede na to, ali je naloga opravljena ali ne, in počivati ali se ukvarjati s kakšno drugo prijetno dejavnostjo.
Pri časovni metodi časovnega zaboja se vsaka naloga, ki jo je treba opraviti, obravnava ena za drugim v določenih časovnih obdobjih. Če po enem ciklu vseh opravil ostanejo opravila, se isti proces znova zažene. To je ponavadi ena najbolj nagrajujočih metod upravljanja s časom, saj so v strukturo vgrajena obdobja za počitek ali kakšno drugo nagrado, s čimer se poveča motivacija.
Pareto analizo običajno imenujemo tudi pravilo 80:20. Izumil ga je ekonomist, ki je predlagal, da 20 odstotkov vzrokov ustvari 80 odstotkov težav. Prvi koraki metode vključujejo naštevanje težav, iskanje korenin teh težav in nato njihovo razvrščanje po vzrokih. Nato se skupine razvrstijo po stopnji pomembnosti. Metoda temelji na prepričanju, da bo skupina problemov z najvišjo stopnjo pomembnosti običajno tudi ena najmanjših oziroma približno 20 odstotkov delovne obremenitve.
POSEC pomeni prednost z organiziranjem, racionalizacijo, varčevanjem in prispevanjem. To je ena najbolj osebnih metod upravljanja s časom. Deluje po prepričanju, da je treba stvari, ki vplivajo na varnost posameznika, kot so denar in osebna vprašanja, obravnavati pred drugimi nalogami.
Prvi korak POSEC-a je opredeliti cilje in jim dati prednost od najbolj do najmanj pomembnih. Naslednji korak je, da posameznik organizira urnik, ki zagotavlja doseganje dnevnih osebnih ciljev. Nato mora posameznik racionalizirati najbolj neprijetna opravila, kot so vodenje opravkov, tako da si vzamejo čim manj časa. Četrti korak je varčevanje z najmanj nujnimi zabavami, kot je nakupovanje oblačil ali kosilo s prijatelji. Nazadnje bo posameznik zaokrožil svoj urnik s prispevkom k družbi z drugimi pomembnimi, če ne celo bistvenimi obveznostmi.
SmartAsset.