Oceansko dno ob epikontinentalnem pasu je znano kot brezna. Prepadna ravnina ima globino med 2,200 in 5,500 m (7,200 in 18,000 ft) in pokriva približno 40 % oceanskega dna. Ta območja so med najbolj ravnimi in najmanj raziskanimi na zemeljskem površju. Človek je raziskal manj kot eno desetino 1 % prepadne ravnine, predvsem z uporabo globokih podmorskih robotov.
Dno oceana je ravno zaradi sedimentov, ki se tam nenehno nabirajo enakomerno. Ti sedimenti so razdeljeni na tri vrste: kremenčeve izlive (iz kremenčevih lupin), apnenčaste izlive (iz kalcitnih školjk) in rdeče gline (iz vetrovnega peska in mikrometeoritov). Sedimenti se kopičijo zelo počasi, le nekaj centimetrov na tisočletje.
Življenje na oceanskem dnu je zelo redko, zaradi česar je podobno veliki puščavi. Morski organizmi imajo raje plitke vode, kjer je energije iz fotosinteze v izobilju, kar je temelj prehranjevalne verige. Na dnu oceana je več oaz: hidrotermalni zračniki, mrzli izpusti in kitovi slapovi. Hidrotermalni zračniki sproščajo minerale, bogate s sulfidi, ki jih lahko predelajo kemotrofne bakterije, ki delujejo kot ključni kamen za majhne ekosisteme. Pri hladnih izcedkih iz razpok na morskem dnu izteka slanica, napolnjena z metanom, ki zagotavlja tudi energijo za bakterije. Padec kita je trup kita, ki pade od zgoraj. Ker je mrhovinov na oceanskem dnu tako malo, lahko traja desetletja ali stoletja, da se kit zaužije. Znanstveniki ocenjujejo, da pogostost kitov pade na približno enega na 25 km (15 milj).
Oceansko dno je naseljeno s spodnjimi napajalniki, ki so nekoliko podobni kapljicam. Primer je blobfish, ki so ga prvič odkrili ob obali Avstralije. Zaradi izjemnega pritiska so te ribe razvile želatinasto teksturo mesa z gostoto nekoliko manj kot morska voda. To jim omogoča, da lebdijo tik nad površino, ne da bi pri plavanju porabili napor. Številni spodnji hranilniki imajo spodnjo čeljust, ki jim omogoča, da zbirajo s hranili napolnjeno blato z oceanskega dna.