Najpomembnejše značilnosti Lune so njena maria, latinsko »morja«, ker so stari astronomi verjeli, da so dejansko polna vode. Zdaj vemo, da so bazaltne lave, izvržene iz vulkanov, ko je bila luna veliko bolj geološko aktivna. Te lave so tekle v obstoječe udarne bazene (razen nekaj izjem) in ustvarile marijo, ki jo tako jasno vidimo danes.
Druge očitne značilnosti Lune so njeni udarni kraterji, ki so ostali zaradi milijard let udarcev, ki jih atmosfera ne varuje. Dva največja udarna kraterja sta Daedalus in Copernicus. Številni lunini kraterji izvirajo iz obdobja, imenovanega pozno težko bombardiranje, ki se je zgodilo pred približno štirimi milijardami let, ko se je večina zatečenih asteroidov v sončnem sistemu še vedno združevala v večja telesa in iskala stabilne orbite.
Luna je tudi opazna v svoji velikosti. Poleg tega, da je najbolj očitna stvar na nočnem nebu, je Luna (znana tudi kot Luna) peti največji naravni satelit v sončnem sistemu, za Ganimedom, Titanom, Iom in Kalistom, Jupitrovimi in Saturnovimi lunami. Luna je dovolj velika, da vzdržuje raven gravitacije približno eno šestino Zemljine, dovolj nizka, da lahko astronavtom tam skoči približno šestkrat višje, kot so sposobni na domačem planetu.
Luna je tudi ločena od drugih nebesnih teles, saj je edino nezemeljsko telo, ki so ga obiskali ljudje in to večkrat. Zdaj tako Amerika kot Kitajska delata na vesoljskem programu za ponovno obisk Lune. Zaradi svoje bližine Zemlje in obilice kisika (v obliki kamnin) se Luna pogosto navaja kot možna tarča nezemeljske kolonizacije. NASA je nedavno od umetnikov pridobila vtise o kolonistih, ki živijo in delajo na Luni.
Videz Lune, ki jo poznamo, je tako star in zakoreninjen, da si je težko predstavljati, kako bi lahko izgledala z osvetljenimi človeškimi kolonijami, ki osvetljujejo površino Lune z majhnimi pikami, tako kot Zemlja izgleda iz vesolja. Vendar pa je samo vprašanje časa!