Angleški jezik je lahko težaven za učenje, tako za materne govorce kot za tuje govorce. V mnogih primerih je slaba slovnica posledica nerazumevanja pravilne uporabe in pravil. Številne napake nastanejo zaradi neskladja med subjektom in glagolom, do katerega pride, ko se osebno ali število stavka ne ujemata. Drug pogost primer slabe slovnice je napačna uporaba zaimkov, ki imajo različne oblike, odvisno od tega, kje so uporabljeni v stavku. Nepravilna uporaba drugih besed, kot so pridevniki in prislovi ali relativni zaimki, lahko povzroči tudi pogoste slovnične napake.
Slaba slovnica je lahko posledica napak v soglasju med subjektom in glagolom, kar pomeni, da se morata subjekt in glagol stavka ujemati med seboj osebno in številčno. Na primer, edninski prvoosebni subjekt, kot je »jaz«, mora imeti edninski prvoosebni glagol. Ena pogosta napaka, povezana s tem slovničnim pravilom, se zgodi, ko je subjekt zbirni samostalnik in je pomotoma združen z edninskim glagolom. Druga težava nastane, ko sta dva edninska subjekta združena z besedo »ali«, vendar sta združena z glagolom v množini. Nazadnje, ko sta subjekt v ednini in množini združena z “ali”, bi se moral glagol ujemati s subjektom, ki mu je najbližji.
Napačna uporaba osebnih zaimkov je še en primer slabe slovnice. Zaimke so lahko težke besede za pravilno uporabo v angleščini, ker se za razliko od samostalnikov uporabljajo različne oblike zaimkov kot subjekti in objekti. Beseda “jaz” je vedno subjekt, medtem ko je beseda “jaz” vedno objekt. Zato stavek, ki se začne z »Bob in jaz sva šla v trgovino«, uporablja besedo »jaz« napačno kot predmet. Pravilen način za pisanje tega stavka je: “Z Bobom sva šla v trgovino.”
Druge vrste slabe slovnice izvirajo iz zmede pridevnikov in prislovov. Pridevnik je beseda, ki samostalniku spreminja ali dodaja dodaten opis. Prislovi spreminjajo ali opisujejo glagol in se lahko pogosto končajo z »ly«, na primer v besedah »hitro« in »lahko«. Nepravilna uporaba pridevnikov in prislovov se na splošno šteje za slabo slovnico. Na primer, napačno je reči »Hitro je tekel«, ker je »hitro« pridevnik. Popravek je, da namesto tega uporabite prislov: “Hitro je tekel.”
Besedi »kdo« in »kdo« sta relativna zaimka, ki se pogosto zamenjujeta. »Kdo« je vedno predmet stavka, na primer »Kdo si ti?«, medtem ko je »kdo« vedno predmet in se pogosto uporablja kot predmet predložne fraze, na primer v »Komu govorim?« Včasih je »kdo« napačno uporabljen kot predmet, na primer v stavku: »Dojenček, ki ga varujem, je star šest mesecev«. “Kdo” je pravilna beseda za uporabo v tem primeru.