Aluminijev hidroksid je močna baza, ki se najpogosteje uporablja za zdravljenje hiperkislosti. Odmerki spojine lahko preprečijo visoke ravni kisline v prebavnem traktu in znatno zmanjšajo bolnikovo nelagodje. Več komercialnih antacidov uporablja aluminijev hidroksid kot glavno aktivno sestavino. Osnova se uporablja tudi za uravnavanje ravni fosforja pri bolnikih z boleznijo ledvic. Poleg tega se spojina kombinira s klorom, da nastane aluminijev hidroksiklorid, učinkovit antiperspirant. Nemedicinske uporabe aluminijevega hidroksida vključujejo jedkalo za barvanje, hidroizolacijo in izdelavo stekla.
Kot antacid aluminijev hidroksid pomaga pri zdravljenju stanj, ki jih povzroča obilica kislin v prebavnem traktu, vključno z razjedami na želodcu, refluksom kisline in prebavnimi motnjami. Zdravilo je učinkovito tudi kot zdravljenje zgage. Kot osnova lahko spojina nevtralizira odvečne kisline v pacientovem prebavnem traktu, pri čemer kemična reakcija proizvaja soli, ki se zlahka izločijo iz sistema. Zdravljenje se jemlje peroralno, bodisi v tekoči suspenziji ali v obliki tablet. Splošno nelagodje zaradi hiperacidnosti običajno izgine v eni uri po jemanju zdravila, čeprav je v nekaterih primerih sčasoma potrebno več odmerkov.
Aluminijev hidroksid se uporablja tudi kot vezivo fosfatov pri posameznikih, ki trpijo zaradi slabega delovanja ledvic. Spojina se v prebavnem traktu veže s fosforjem in ga spremeni v snov, ki se ne more absorbirati v krvni obtok. Presežek fosforja se kasneje izloči z blatom bolnika. Priljubljenost aluminijevega hidroksida kot fosfatnega veziva pa se zmanjšuje, saj nekatere študije kažejo, da lahko prevelika količina aluminija v sistemu poškoduje kost.
Jemanje aluminijevega hidroksida lahko povzroči negativne stranske učinke, med katerimi je najpogostejši zaprtje. Številna farmacevtska podjetja pa v formulacijo združujejo odvajala, da preprečijo ta učinek. Drugi neželeni učinki vključujejo hemoroide, bolečine v sklepih in nenavadno izgubo apetita. Nekateri posamezniki so lahko tudi alergični na spojino in imajo po jemanju zdravila koprivnico in izpuščaje. Neželeni učinki, ki zahtevajo takojšnjo zdravniško pomoč, vključujejo rektalno krvavitev ali močno črno obarvanje bolnikovega blata.
Pred jemanjem zdravila bolnikom svetujemo, da se posvetujejo s svojim zdravnikom o snoveh, ki bi lahko vplivale na aluminijev hidroksid. Druga zdravila, kot sta tetraciklin in levotiroksin, lahko slabo reagirajo na spojino in povzročijo neželene učinke. Alkohol in prepovedane snovi lahko povzročijo tudi zaplete pri odzivu na zdravilo. Strokovnjaki priporočajo tudi, da se pred zdravljenjem otrok z aluminijevim hidroksidom posvetujete z zdravnikom, saj je zdravilo morda premočno za njihove občutljive sisteme.