Najboljše možnosti zdravljenja sončnega zahoda vključujejo uporabo zdravil proti anksioznosti, hipnotikov in nevroleptikov. Poleg tega je vedenjska terapija učinkovita pri obvladovanju simptomov tega stanja. V večini psihiatrične literature se sindrom sončnega zahoda, nočni delirij in sončni zahod zamenljivo uporablja za opis simptomov te kognitivne motnje, ki prizadene nekatere starejše ljudi z ali brez demence.
Ko pade noč, ti bolniki pokažejo določene vzorce nenormalnega kognitivnega vedenja. Na splošno to vključuje tesnobo, vznemirjenost in zmedenost. Poleg tega se pri bolnikih, ko se približuje mrak ali večer, pogosto opazijo vpitje, potepanje in korakanje.
Pogosto večerna vznemirjenost nima le škodljivih učinkov na bolnike, ampak je lahko nevarna za družinske člane, negovalce in sostanovalce. Razred zdravil proti anksioznosti, imenovanih benzodiazepini, se običajno daje bolnikom za nadzor večernih vedenjskih težav in vznemirjenosti. Ta zdravila so namenjena zagotavljanju varnosti in udobja osebe. Zdravljenje proti anksioznosti za sončni zahod ni namenjeno pomirjanju ali spodbujanju spanja.
Običajno se pri zdravljenju bolnika uporabljajo nevroleptična zdravila, kot sta tioridazin in haloperidol, ki vplivata na proizvodnjo dopamina, ker se domneva, da je vznemirjenost povezana s proizvodnjo dopamina. Domneva se, da dopamin vpliva na razpoloženje in vedenje, ne le pri bolnikih z demenco, ampak pri splošni populaciji. Čeprav so ta zdravljenja na splošno učinkovita pri zdravljenju kognitivnega vedenja, so močno povezana z negativnimi stranskimi učinki, zato jih je treba pri starejših bolnikih uporabljati le zelo previdno. Neželeni učinki lahko vključujejo nenormalne gibe telesa in jezika ter ortostatsko hipotenzijo, ki se nanaša na padec krvnega tlaka, ko je bolnik v pokončnem položaju.
Nefarmakološko zdravljenje vključuje vedenjsko ali kognitivno terapijo, ki lahko pomaga pri obvladovanju vpitja, agresivnega vedenja in potepanja brez škodljivih stranskih učinkov psihotropnih zdravil. Včasih bolnikom poleg programov kognitivne terapije ponudijo še terapijo s svetlobno svetlobo, saj se je izkazalo, da z bližanjem večera občutno zmanjša vznemirjenost. Običajno lahko, če bolniki podnevi niso deležni ustrezne izpostavljenosti svetlobi, postanejo zmedeni in pokažejo preobrat v svojih nočno-dnevnih vedenjskih vzorcih. Obnovitev tega vzorca z izpostavljanjem bolnikov svetlobni terapiji lahko pomaga pri uravnavanju cirkadianih ritmov in znatno zmanjša vznemirjenost, anksioznost in stimulacijo.