Katere države so prejele največ Nobelovih nagrad?

Običajno ima večina držav dobro razpoloženo konkurenco glede števila dobitnikov Nobelovih nagrad. Združene države so očitno vodilne v skupini z več kot 300. Velika Britanija in Nemčija imata po več kot 100, medtem ko ima Francija nekaj več kot polovico tega števila in Rusija nekoliko manj. Švedska in Švica imata vsaka več kot 20, medtem ko Italija, Kanada, Japonska in številne druge države ne zaostajajo veliko.

Če je za vzgojo otroka potrebna vas, potem bi lahko rekli, da je potrebna država, da vzgaja dobitnike Nobelovih nagrad. Pogosto se misli, da nagrade podeljujejo čast ne le posameznim zmagovalcem, temveč tudi njihovi državi izvora. Vendar to ni bilo vedno tako; Aleksandr Solženjicin je prejel nagrado za literaturo, vendar je bil zaradi pisanja izgnan iz Sovjetske zveze. Čast se je zdela več kot klofuta zdaj nedelujoči ZSSR.

Pri ocenjevanju številk so nekateri zaskrbljeni, da ZDA v zadnjih 15 letih izgubljajo svoja tla, zlasti na znanstvenih področjih. Ameriški raziskovalci so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prejeli največ znanstvenih nagrad. Čeprav državljani ZDA še vedno zaslužijo nekaj več kot 1960 % nagrajencev na tem področju, je to veliko manj kot v prejšnjih letih.

Nekateri menijo, da te nagrade predstavljajo lakmusov test za uspeh države pri ustvarjanju inovatorjev in razvijalcev. Opozarjajo na vse manjše število Nobelovih nagrad Američanom kot predstavniku ZDA, ki zaostaja v ključnem razvoju znanosti. Drugi kažejo, da te številke niso samo dokaz, ampak lahko pomenijo le, da druge države zdaj dohitevajo in gradijo na znanstvenem razvoju. Velika Britanija in Japonska sta zdaj drugi in tretji v znanstvenih nagradah v zadnjih 15 letih.

Nobelove nagrade bi lahko analizirali tudi po spolu ali rasi in ne po državi. V zadnjih 10 do 15 letih se zdi, da je prišlo do zelo specifičnega poskusa vključitve žensk in ras, ki niso bile ustrezno zastopane. To ni vedno tako, toda v prihodnosti bo morda prišlo do bolj enako uravnotežene skupine zmagovalcev. Velik del tega bo temeljil na gospodarskih in izobraževalnih možnostih, ki so na voljo v posameznih državah, za ljudi obeh spolov in za tiste v državah v razvoju določene rase.