Najpogostejša tveganja za srčni spodbujevalnik so okužba na mestu srčnega spodbujevalnika, krvavitev ali modrice, slabe reakcije na anestezijo in implantacija okvarjenega srčnega spodbujevalnika. Ta tveganja so še vedno precej nizka, zlasti v ugledni zdravstveni ustanovi. Bolj redka tveganja za srčni spodbujevalnik vključujejo kolaps pljuč, vbod perikardne vrečke in odmik srčnega spodbujevalnika ali napačno začetno namestitev, kar vodi v težave v prihodnosti. Ti zapleti lahko zahtevajo kirurško zdravljenje.
Srčni spodbujevalnik je majhna naprava, ki se vstavi v prsni koš bolnika za uravnavanje srčnega utripa. Vključuje vodnike, povezane s srcem, skupaj z majhnim generatorjem. Operacija implantacije srčnega spodbujevalnika se lahko izvede v splošni, regionalni ali lokalni anesteziji, opravi pa jo kirurg s pomočjo radiologa, ki pomaga pravilno namestiti elektrode. Običajno se pomisleki, povezani z implantacijo srčnega spodbujevalnika, štejejo za manj resne kot tveganja, da srčnega spodbujevalnika sploh ne uporabljate, tveganja za srčni spodbujevalnik pa se skrbno ocenijo na individualni osnovi, preden se priporoča operacija.
Okužbe se lahko pojavijo tudi, če je nadzor nad kirurškim mestom zelo tesen, saj včasih v rano pridejo kožne bakterije ali pa se onesnaževalci po nesreči vnesejo z orodjem. Ljudje, ki opazijo vročino, občutljivost ali oteklino po implantaciji srčnega spodbujevalnika, morajo povedati kirurgu in prejeti oceno okužbe. Pri bolnikih, ki jemljejo zdravila za redčenje krvi, obstaja tveganje za nekatere lokalizirane modrice in krvavitve, ko je nameščen srčni spodbujevalnik.
Nenavadni so tudi neželeni učinki anestezije, saj so bolniki skrbno pregledani glede morebitnih očitnih dejavnikov tveganja, vendar se lahko zgodijo. Prav tako lahko bolniki doživijo reakcijo na sledilno barvilo, ki ga uporablja radiolog za pomoč pri vodenju kirurga. Drugo pogosto tveganje za srčni spodbujevalnik, ki vključuje implantacijo okvarjene naprave, je prav tako relativno nenavadno. Te naprave so pred namestitvijo strogo testirane, da bi se izognili situacijam, ko se morajo kirurgi vrniti, da bi namestili nov srčni spodbujevalnik.
Med redkejšimi tveganji za srčni spodbujevalnik se včasih pojavijo predrtja pljuča in perikardialne vrečke, če se radiolog in kirurg ne usklajujeta, ima bolnik posebej krhko tkivo ali pa gre med posegom kaj narobe. Prav tako je slaba postavitev naprave nenavadna, vendar se včasih zgodi, včasih pa bolniki med intenzivno aktivnostjo po operaciji odmaknejo napravo ali elektrode.
Ko se bolniku priporoča srčni spodbujevalnik, mora kirurg pretehtati tveganja srčnega spodbujevalnika in opozorilne znake zapletov, da lahko bolnik takoj ukrepa, če se pojavi težava. Na splošno bolniki s srčnimi spodbujevalniki nimajo težav in se lahko po okrevanju po operaciji vrnejo na normalno raven telesne dejavnosti.