Prozo, pa naj bo to leposlovje ali neumetnost, lahko razdelimo na dve glavni komponenti: zgodbo in diskurz. Zgodba se nanaša na dogodke, ki jih posreduje proza, pa naj gre za resnične dogodke iz novic ali izmišljene dogodke iz fikcije. Po drugi strani se diskurz nanaša na tehnike in metode, ki jih avtor uporablja za predstavitev teh osnovnih dogodkov, tako da oblikuje bralčevo percepcijo dogodkov v pripovedi.
Dogodki, opisani v pisnem delu, so na splošno poenostavljeni in nemoralni, z drugimi besedami, sami po sebi niso niti dobri niti slabi. Proza lahko govori o napadu ene države na drugo, a sam dogodek ni ne pravi ne napačen, preprosto se je zgodil. Na primer, sam dogodek bralcem običajno ne pove, ali je bila država upravičena za invazijo na drugo.
Diskurz je element proze, ki uokvirja dogodke za obravnavanje etičnih vprašanj in določa konotacije dejanja v bralčevem umu. Avtor lahko to doseže s pridevniki, prislovi, metaforami in drugimi opisnimi pripomočki, da bralcu nastavi konotacije dobrega in slabega. Na primer, avtor lahko govori o »mogočni« državi, ki napade »šibko« ali »neobrambno« državo. Pri tem pisatelj dogodek uokviri kot situacijo krivice proti napadeni državi, pri čemer ta narod postavi za protagonista, invazijskega pa za antagonista. Druga možnost je, da bi avtor to dojemanje obrnil s sklicevanjem na »zatirano« državo, ki je končno napadla svojo »kruto« sosedo.
Zgodba je običajno niz dogodkov, ki so se zgodili v kronološkem vrstnem redu. Druga oblika diskurza je odločitev, da se zgodbe povežejo v podobnem vrstnem redu ali da izberejo, katere dogodke vključiti, katere izključiti in vrstni red, v katerem bodo pripovedovali dogodke. Na ta način se zgodba in diskurz združita, da ustvarita določeno različico osnovne serije dogodkov.
Z uporabo prejšnjega primera sprtih sosednjih narodov se lahko avtor odloči, da bo ustvaril sočutje do vpadnice, tako da začne zgodbo s strašnim dogodkom, ki ga je prizadel. Če je tako zapisano, se lahko dejanja države vdora zdijo bralcu upravičena. Avtor bi nato lahko obrnil mizo na svoje bralce tako, da bi vključil preblisk na dogodek, ki se zgodi pred začetkom zgodbe. Ta podatek bi lahko utemeljil prvotni dogodek, ki se je bralcu zdel tako odvraten, da preoblikuje vlogi protagonista in antagonista.
Način, na katerega avtor uporablja zgodbo in diskurz, je lahko odvisen od avtorjevih ciljev za pripoved. Če pisatelj poskuša ustvariti objektiven in informativen prispevek, kot je članek z novico, se lahko osredotoči na predstavitev dogodkov zgodbe in diskurz nima vloge, če sploh, pri oblikovanju bralčeve interpretacije. Nasprotno, če avtor pripoveduje zgodbo, da v bralcu vzbudi določen občutek – s predstavitvijo dogodkov tako, da jih bralec vidi v določeni luči –, potem lahko ustvarjalec uporabi metode diskurza, da zgodbo oblikuje tako, da vzbudi želeno reakcijo bralca. Slednjo tehniko pogosto uporabljajo prepričljivi esejisti in pisci leposlovja.