Psihoanaliza temelji na freudovskem prepričanju, da je vzroke za problematično vedenje mogoče najti v nezavednem umu, ki je v zgodnjih letih potlačil ali spremenil vedenje. Gre za pogovorno terapijo, namenjeno odkrivanju nezavedne misli s tehnikami, kot so svobodne asociacije ali razlaga sanj. Psihoterapija temelji na ideji, da lahko spremembo prinese interakcija med psihologom in klientom. Psihoanaliza in psihoterapija uporabljata nezavedni um kot ključ do razumevanja misli in vedenja, vendar so tehnike, ki jih uporabljata, različne.
Obstajajo različne vrste psihoanalize, od katerih se nekatere držijo oblike psihoanalize, druge pa se opisujejo kot psihodinamična psihoterapija. Kot je na začetku 20. stoletja razvil Sigmund Freud, je čista psihoanaliza sestavljena iz rednih, včasih vsakodnevnih obiskov psihoanalitika, ki s tišino spodbuja klienta, da govori o vsem, kar mu pride na misel. Edini čas, ko psihoanalitik posreduje, je občasno interpretirati nezavedne motive za dejanji in misli. Postopek lahko traja več let.
Psihoanalitiki morajo opraviti posebno usposabljanje, vsi psihologi pa niso usposobljeni za izvajanje psihoanalize. Psihodinamični psihoterapevti uporabljajo številne iste teorije, da bi razumeli, kako deluje um, vendar uporabljajo različne metode. Glavna razlika med psihoanalizo in psihoterapijo je v interakciji med psihoterapevtom in klientom. Psihoterapevt se običajno veliko pogovarja s svojim pacientom in seje so verjetno enkrat na teden in ne vsak dan.
V psihoanalizi in psihoterapiji se veliko pozornosti posveča nezavedni motivaciji, razlaga sanj pa se uporablja za raziskovanje nezavednega uma. Obstaja veliko različic psihoterapije, kot so gestalt, eksistencialna, jungovska analitična, osredotočena na klienta in skupinska. Trajanje zdravljenja lahko traja do 20 sej, kar je bistveno manj od števila let psihoanalize.
Obstaja veliko elementov, ki veljajo tako za psihoanalizo kot za psihoterapijo. Prvi je, da morajo biti psihoterapevti in psihoanalitiki nevtralne strani v svojih interakcijah s strankami. Cilj seanse mora biti vedno zdravljenje in nikoli prijateljstvo. Obstaja zelo realno tveganje prenosa, kjer klient prenese občutke ljubezni ali sovraštva, odvisno od tega, kaj čuti do predmeta njihove razprave, na terapevta. To lahko pripelje do odnosa med obema stranema, ki ne temelji na zdravljenju, kar je lahko za klienta katastrofalno.