Makroekonomska teorija je študij različnih ekonomskih dejavnikov, ki vključujejo informacije o agregiranih kazalcih. Ti dejavniki običajno vključujejo vladno fiskalno ali monetarno politiko, ki lahko vključuje informacije o ponudbi denarja in obrestnih merah, ki poganjajo likvidnost trga. Denarna ponudba se nanaša na to, koliko kapitala obstaja na trgu, ki ga posameznik ali podjetje lahko uporabi za finančne transakcije. Obrestne mere so “provizije”, povezane s posojili potrošnikom ali med poslovnimi bankami. V večini gospodarstev je centralna banka ali vladna agencija odgovorna za nadzor obeh in po potrebi prilagajanje politik.
Poslovne banke imajo pomembno vlogo v bančnem sistemu gospodarstva. So glavne institucije, ki so odgovorne za sprejemanje depozitov strank, dajanje posojil posameznikom in podjetjem ter zagotavljanje drugih ključnih finančnih storitev. Komercialne banke običajno delujejo v okviru sistema delnih rezerv, v katerem bodo centralne banke zanje določile odstotek rezerv. Ta odstotek rezerve je znesek dejanskega denarja, ki ga mora banka ves čas imeti v blagajni. Na primer, če centralna banka določi odstotek rezerve na 5 % in ima banka depozite strank v višini 1 milijon dolarjev (USD), mora banka v svojem objektu hraniti samo 50,000 USD (0.05 x 1,000,000).
Bančništvo z delnimi rezervami vpliva na ponudbo denarja, ker lahko centralna banka poveča ponudbo denarja z znižanjem odstotka rezerv, recimo na 4%. To omogoča posameznikom in podjetjem, da povečajo svoje finančne transakcije. Zvišanje odstotka rezerv bo imelo nasproten učinek, saj bo denar odstranil iz gospodarstva in zaostril ponudbo denarja.
Za drugo polovico teorije ponudbe denarja in obrestnih mer centralne banke običajno določijo eno ali dve različni obrestni meri v gospodarstvu. Prva je znana kot ciljna obrestna mera in banke si to obrestno mero zaračunavajo pri dajanju posojil med seboj in centralno banko. Teoretično višje ciljne obrestne mere pomenijo, da bodo morale banke plačati več denarja za svoja posojila, kar bo zmanjšalo ponudbo denarja, ki je na voljo potrošnikom.
Centralne banke lahko vplivajo tudi na potrošniške obrestne mere, to je znesek, ki ga bo banka zaračunala posameznikom in podjetjem za posojila. Ko bodo morali potrošniki plačati več denarja iz višjih obrestnih mer, bo to zmanjšalo ponudbo denarja in ustvarilo strožji gospodarski trg. Zvišanje obrestnih mer je tudi običajen način za zajezitev inflacije v gospodarstvu centralne banke.