Čeprav so filozofi pogosto trdili, da sta fenomenologija in eksistencializem v sodobni filozofiji praktično neločljiva. Eksistencializem je v bistvu preučevanje človeškega obstoja, kot se nanaša na posameznika. Ta veja filozofije se ukvarja s tem, kako vsaka oseba prežema svoje življenje s pomenom, kljub številnim oviram, ki jih na pot naravno postavlja svet, kakršen je. Fenomenologija je preučevanje človeške zavesti oziroma kako vsak človek doživlja svet okoli sebe. Mnogi filozofi se danes strinjajo, da se fenomenologija in eksistencializem prekrivata na mnogih področjih, ker se oba ukvarjata s človeško izkušnjo in dojemanjem sveta.
Večino časa se eksistencializem osredotoča na obstoj ljudi, ne na njihova bistva. Ta filozofija se ne osredotoča na dušo ali na nematerialne dejavnike, kot sta Bog in duhovno življenje. Ti dejavniki se včasih upoštevajo, vendar le kot del človekove osebne filozofije, ne pa kot splošno sprejeta resnica. V eksistencializmu nič ni objektivno; vse izkušnje so subjektivne, pri čemer vsaka oseba svojemu življenju pripisuje drugačen pomen. Eksistencializem pravi, da morajo ljudje svojemu življenju dati smisel, da bi se lahko dvignili nad neugodne značilnosti sveta nasploh.
Študij fenomenologije obravnava tudi obstoj, vendar se bolj osredotoča na to, kako različne izkušnje oblikujejo mnenje o svetu nasploh. Filozofi, ki pripisujejo tej šoli mišljenja, običajno gledajo na pojave ali stvari, kot se pojavljajo v vsaki posamezni človeški izkušnji. Z drugimi besedami, nekaj, kar se eni osebi zdi kot pojav ali nenavadno dogajanje, je lahko za drugo povsem normalno. Na primer, senco na fotografiji lahko ena oseba doživi kot duha ali nadnaravno figuro, medtem ko druga oseba ta isti pojav doživi kot primer preveč osvetljenega filma.
Kjer se fenomenologija in eksistencializem prekrivata, je izkušnja. Ljudje uporabljajo pojave, ki jih doživijo, da svoje življenje prepojijo s pomenom, kar jih žene, da še naprej delujejo in gredo naprej. Vsak človek drugače doživlja pojave, kar pomeni, da je vsak primer človeškega obstoja drugačen. To svetu nudi veliko različnih vrst ljudi. Ta raznolikost je nujna za ohranitev tako fenomenologije kot eksistencializma. Če bi vsi ljudje doživljali in dojemali stvari na enak način, nobena od teh filozofij ne bi obstajala.
Gonilna sila tako fenomenologije kot eksistencializma je izpolnitev. Človek doživlja stvari tako kot jih, ker morajo čutiti namen. Ti dve filozofiji trčita, ker je ta izpolnitev odvisna od pripisovanja smisla svojemu življenju in nato doživljanja tega smisla.