Obstaja več različnih znakov, da je lahko prisoten zaostanek v razvoju otroka. Čeprav se je v večini pogledov pomembno izogibati primerjanju enega otroka z drugim, je včasih koristno pogledati razvojne sposobnosti zadevnega otroka v primerjavi s tistimi, ki se običajno štejejo za normalno za določeno starostno skupino. Zamude pri mejnikih, kot sta plazenje ali hoja, lahko kažejo na zamudo pri razvoju otroka. Trma, otrdelost okončin ali nezmožnost komuniciranja z obraznimi gibi ali zvoki lahko kažejo na možnost zaostanka v razvoju. O vseh posebnih vprašanjih ali pomislekih glede možne razvojne zamude pri dojenčku se je treba pogovoriti z zdravnikom ali drugim zdravstvenim delavcem.
Do starosti dveh mesecev je večina dojenčkov sposobna samostojno držati glavo pokonci, ko jih držimo, in se lahko nasmehnejo, ko zaslišijo znan glas. Otrok te starosti se običajno začne vizualno osredotočati na bližnje predmete. Odsotnost teh sposobnosti lahko povzroči zaskrbljenost, da je lahko zaostanek v razvoju otroka težava, čeprav mnogi zdravniki oklevajo, da bi te zamude diagnosticirali tako zgodaj v življenju.
V mnogih primerih postane možna razvojna zamuda pri dojenčku najbolj opazna med tretjim in šestim mesecem starosti. Do šestega meseca starosti je večina dojenčkov sposobna sedeti brez pomoči in bo dosegla želeni predmet, na primer najljubšo igračo. Dojenčki z normalnimi razvojnimi veščinami se bodo ozrli naokoli, da bi našli vir zvokov in lahko začeli brbljati.
Dojenček, ki do osmega meseca starosti ne more sedeti brez pomoči ali ki do enega leta še ni začel plaziti, ima lahko eno ali več razvojnih zamud. Večina dojenčkov je sposobna spregovoriti nekaj preprostih besed do enega leta starosti in klešče se običajno razvijejo. To vključuje uporabo palca in kazalca za pobiranje majhnih predmetov.
Ekstremna jeza ali trma lahko včasih kažeta na prisotnost razvojne zamude pri dojenčku. Če se zdi, da so roke ali noge trde ali če se zdi, da otrok daje prednost eni strani telesa pred drugo, se lahko za vzrok štejejo razvojne težave. Vizualne zamude lahko povzročijo, da otrok nenehno drgne oči ali se težko osredotoči na predmete. Zamude pri sluhu so lahko težava, če se zdi, da je otrokov glas nenehno preveč glasen ali tako tih, da ga skoraj ni slišati.