V večini industrializiranih držav obstaja več zakonov o lažnem oglaševanju. V mnogih jurisdikcijah je nezakonito, da podjetje poda kakršno koli lažno trditev v kakršni koli vrsti oglaševanja, namerno ali ne. Vse trditve v oglasu morajo temeljiti na dejstvih, v nekaterih državah pa je treba vsako trditev preveriti, preden je oglas odobren za objavo ali predvajanje. Nekateri zakoni o lažnem oglaševanju so bolj subjektivni in podjetjem preprečujejo, da namerno ali nenamerno zavajajo stranko, tudi če vsebina oglasa ni neposredna laž.
Eden najpogostejših in najbolj razširjenih zakonov o lažnem oglaševanju je pravilo proti lažnim trditvam. Ta zakon velja v večini industrializiranih držav, med drugim v Združenih državah, Združenem kraljestvu in Avstraliji. Čeprav se ti zakoni o lažnem oglaševanju nanašajo predvsem na pisne ali govorne trditve v oglasih, se uporabljajo tudi za celotno vsebino oglasa, vključno s fotografijami, videoposnetki ali umetniškimi deli. V večini jurisdikcij podjetje ne sme dajati lažnih trditev o kakovosti, poreklu ali ceni izdelka. V Združenem kraljestvu zakoni o lažnem oglaševanju segajo tako daleč, da navajajo, da podjetje ne more podati lažnih trditev o zaznani potrebi, ki jo ima kupec po izdelku ali storitvi.
Za vsako konkretno ali implicitno trditev v oglasu veljavna jurisdikcija običajno zahteva dokaz v svojih zakonih o lažnem oglaševanju. V mnogih državah, vključno z Združenimi državami, mora večina podjetij v večini primerov predložiti dokazilo o trditvah le, če so zaslišana po tem, ko je bil oglas objavljen v javnosti. V Avstraliji in drugih državah je treba vsako trditev v potencialnem oglasu dokazati, preden se oglas objavi. V tem primeru bo morda morala vlada pregledati oglas ali pa pregledovanje izvaja zunanji subjekt.
Nekateri zakoni o lažnem oglaševanju so lahko subjektivne narave, zlasti zakoni, povezani z zavajajočo vsebino ali trditvami. Čeprav izjava v oglasu morda ni odkrita laž, je vsebina, ki želi potrošnika prepričati v nekaj, kar ni res, čeprav ni očitno očitno, v mnogih državah nezakonita. Ali je nekaj zavajajoče, se običajno določi na podlagi tega, kaj bi povprečni potrošnik odvzel od oglasa. Na primer, če dostavno podjetje v svojem oglasu uporablja fotografije in videoposnetke letal, vendar za dostavo uporablja samo kopenski prevoz, se to šteje za zavajajoče in je v nasprotju z zakonodajo proti lažnemu oglaševanju v mnogih državah.