Zakoni bibliotekarstva so niz pravil, ki določajo, kako naj knjižnični sistem ponuja svoje storitve ljudem. Posredno so tudi smernice za vse uporabnike knjižnic, kako spoštovati knjige in souporabnike v knjižničnem okolju. Leta 1931 je Shiyali Ramamrita Ranganathan, znan kot oče bibliotekarstva, izdal knjigo z naslovom »Pet zakonov bibliotekarstva«, katere vsebina je postala splošno sprejeta kot primarna načela bibliotekarstva. Teh pet zakonov je mogoče povzeti v petih izjavah, od katerih sta prvi dve »Knjige so za uporabo« in »Vsak bralec svojo knjigo«. Zadnje tri izjave so »Vsaka knjiga svoj bralec«, »Prihrani čas uporabnika« in »Knjižnica je rastoči organizem«.
Prvi zakon, »Knjige so za uporabo«, pravi, da knjižnice obstajajo predvsem zato, da ljudem omogočijo dostop do knjig, zaščita in ohranjanje knjig pa je le drugotnega pomena. Opazili so, da knjižnice pogosto hranijo knjige stran, da bi preprečile, da bi bile poškodovane ali ukradene, do te mere, da so skoraj nedostopne. Vendar pa so knjige namenjene branju, da bi ljudje lahko pridobili znanje in cenili literaturo. V skladu s tem zakonom bi morale biti knjižnice locirane na »dosegljivih« lokacijah, bi morale imeti ustrezen delovni čas in pravilnik o izposoji ter zaposlovati prijazno, strokovno osebje.
Drugi in tretji zakon bibliotekarstva, “Vsak bralec svojo knjigo” in “Vsaka knjiga svojega bralca”, se pogosto uporabljata soodvisno. Drugi zakon pojasnjuje, da ima vsak uporabnik knjižnice pravico, da dobi in prejme katero koli knjigo ali informacijo na podlagi svojega okusa in potreb. Tretji zakon pa pravi, da je vsaka knjiga v knjižnici dragocena in uporabna, četudi jo potrebuje le ena oseba. Na splošno ti zakoni bibliotekarstva preprečujejo kakršno koli diskriminacijo bralcev in knjig ter zahtevajo, da se v zbirko vključijo vse vrste literarnih zvrsti, referenc in drugih virov ali informacij. Zakonodaja tudi priporoča, da imajo knjižnice usposobljeno, kompetentno osebje in pregleden sistem polic.
Vprašanja učinkovitosti in organizacije so posebej obravnavana v četrtem zakonu: “Prihrani čas bralca.” Bralci bi morali imeti možnost, da takoj poiščejo, kar želijo in potrebujejo. Uporaba tega četrtega zakona je vidna v kazalih, kartnih katalogih in bibliografijah. Tudi to, kako so knjige razvrščene po abecedi, žanru ali po Deweyevem decimalnem sistemu, odraža pomembnost tega, kako lahko knjižnice in bi morale »prihraniti čas bralca«.
Zadnji zakon v Ranganathanovih Petih zakonih knjižnične znanosti je, da je »Knjižnica rastoči organizem«. V tem zakonu beseda “rast” ali “rast” ne kaže le na količino nakopičenih knjig in dokumentov, ampak tudi na novost teh virov. Ta zakon tudi omenja, kako bi se knjižnični sistemi morali prilagajati spremembam, na primer, ko se digitalni in spletni viri bolj uporabljajo.