Fiskalna politika je ključno orodje makroekonomske politike in je sestavljena iz državne porabe in davčne politike. Ko se državni izdatki za blago in storitve povečajo ali pobiranje davčnih prihodkov zmanjša, se to imenuje ekspanzivna ali reflacijska drža. Višji davki ali nižji državni izdatki se imenujejo kontrakcijska politika. Učinki fiskalne politike so lahko prihodkovno nevtralni, kar pomeni, da je vsaka sprememba porabe uravnotežena z enako in nasprotno spremembo pobiranja prihodkov. Kljub dohodkovno nevtralni fiskalni politiki pa ima vlada močno orodje za vplivanje na posameznike in podjetja glede na vrsto porabe ali spremembe davčne politike, ki jih izvaja.
Ekspanzivne politike lahko povzročijo proračunski primanjkljaj, čeprav ne vedno. Če je gospodarstvo ob povečanju porabe dokaj zdravo, se bo morebitni proračunski presežek zmanjšal, ne pa nujno odpravljen. Krčna politika lahko povzroči proračunske presežke, zlasti če je proračun že uravnotežen. Učinek na proračunski primanjkljaj pa je v obeh primerih odvisen od prvotnega proračuna ter od obsega in smeri spremembe fiskalne politike.
Ko vlada poveča porabo, ne da bi spremenila davčno politiko, se skupno povpraševanje premakne navzgor. To je ekspanzivna politika, ki vodi do višjega bruto domačega proizvoda (BDP) ter višjih stopenj zaposlenosti in proizvodnje v gospodarskih sektorjih, kjer država izdaja. Na splošno so ključni prejemniki obrambna industrija in povezani dobavitelji. Obstajajo dodatni učinki fiskalne politike, saj delavci v teh panogah porabijo več, kar povečuje prodajo in zaposlovanje na vseh področjih gospodarstva.
Če vlada zniža davke, hkrati pa ohranja porabo konstantno, bo prišlo do premika v skupnem povpraševanju ali ponudbi, odvisno od tega, katera vrsta davkov je bila znižana. Če se znižajo davki na izplačane plače in stopnje dohodnine posameznikov, bodo imeli potrošniki več dohodka, ki ga bodo porabili za vse vrste blaga in storitev, kar bo povečalo skupno povpraševanje. Če se stopnje davka od dohodkov pravnih oseb znižajo, se bodo podjetja verjetno razširila in zaposlovala več delavcev, kar bo povečalo skupno ponudbo, ko se proizvede več blaga. Ko ti delavci povečujejo lastno porabo blaga in storitev, se poveča tudi agregatno povpraševanje, kar ima za posledico višjo raven BDP in cen.
Če je gospodarstvo v recesiji, lahko ekspanzivni učinki fiskalne politike brezposelne posameznike vrnejo na delo, z majhnim ali brez vpliva na obrestne mere ali inflacijo. Če je gospodarstvo močno ali je brezposelnost nizka, pa lahko povečani državni izdatki povzročijo pregrevanje gospodarstva, obremenitev proizvodnih zmogljivosti ali dvig plač za zapolnitev prostih delovnih mest, kar lahko povzroči inflacijo in višje obrestne mere. Temu pravimo izrinjanje, pri katerem državni izdatki zaradi višjih cen in obrestnih mer izrivajo zasebno porabo in naložbe. V inflacijskem gospodarstvu vlada pogosto poskuša uporabiti fiskalno politiko za znižanje cen, zmanjšanje lastne porabe ali zvišanje davčnih stopenj.
Fiskalno politiko je mogoče zelo natančno prilagoditi tako, da cilja na določena podjetja, posameznike ali vedenja. Na primer, da bi spodbudila stanovanjski trg, se lahko vlada odloči za velike davčne olajšave ljudem, ki kupijo hišo. Za povečanje naložb v kmetijstvo bo uvedba nizkih davčnih stopenj za kmete in kmetijska podjetja imela pozitiven učinek. Nasprotno pa lahko vlade obdavčijo neželeno vedenje, kot so višje davčne stopnje za določeno podjetje ali blago, kot so cigarete ali alkohol.
Drugi učinek fiskalne politike je v sestavi agregatnega povpraševanja. BDP je sestavljen iz državne porabe, poslovne porabe, individualne potrošnje in neto izvoza. Fiskalna politika povečane porabe lahko povzroči, da bodo državni izdatki večji odstotek BDP. Ciljne spremembe davčne politike bodo povzročile spremembo deleža proizvodnje, pripisane poslovni ali individualni porabi.
Eden ključnih težav pri učinkih fiskalne politike je zamik od trenutka, ko so spremembe politike uvedene, dokler posamezniki ali podjetja ne spremenijo svojega vedenja, in sekundarni zamik, dokler vedenjske spremembe ne vplivajo na gospodarstvo. Če se zdi, da so spremembe politike kratkotrajne, se ne smejo spremeniti niti podjetja niti posamezniki. V primeru posebnih davčnih olajšav pa tako ljudje kot podjetja nemudoma ukrepajo, da bi izkoristili tisto, kar je lahko začasna sprememba.
SmartAsset.