Histrionska osebnostna motnja se nanaša na človekovo nezmožnost nadzora in razumevanja lastnih čustev, zaradi česar se pogosto obnaša preveč dramatično. Bolniki nenehno iščejo odobritev in samospoštovanje drugih, namesto da razvijajo zdrave notranje občutke lastne vrednosti. Simptomi histrionske osebnostne motnje se lahko razlikujejo po resnosti in se med različnimi ljudmi razlikujejo, vendar nekateri najpogostejši vključujejo iskanje pozornosti, navidezno plitka čustva in dejanja, hitro spreminjajoča se čustva in samozavesten odnos do fizičnega videza. Večina ljudi, ki trpijo za motnjo, je sposobna obvladovati težave dovolj dobro, da lahko delujejo v šoli ali na delovnem mestu, vendar je možno doživeti izjemno tesnobo in depresijo, ki ogrožata tako duševno kot fizično zdravje.
Mnogi simptomi te motnje izhajajo iz vedenja osebe, ki išče pozornost. Morda se bo odločila, da se bo oblekla posebej razkrivajoča, provokativna in nosila privlačna ličila in pričeske. Njeno vedenje lahko opišemo kot glasno, ekscentrično ali odkrito spogledljivo v situacijah, ki tega običajno ne bi upravičevale. Ljudje s skrajno histrionsko osebnostno motnjo lahko naletijo na velike težave pri stikih z učitelji, prijatelji, sodelavci ali šefi.
Bolnik lahko tudi čustvuje in govori, kot da bi nastopala na odru pred množico. Zaradi takih dramatičnih simptomov histrionske osebnostne motnje se lahko človek zdi plitek in egocentričen, ne da bi mu bilo mar za druge. Poleg tega se lahko čustvena stanja skoraj v trenutku spremenijo brez očitnega razloga. Oseba je lahko v enem trenutku ekstatično, v naslednjem pa hudo depresivna ali jezna.
Mnogi bolj subtilni simptomi histrionske osebnostne motnje se pokažejo, ko bolnik vstopi v romantično razmerje. Morda nenehno išče odobritev svojega partnerja, sprašuje, kako izgleda in kaj lahko stori, da bi odnos okrepil. Njene reakcije na komplimente ali kritike so pogosto nesorazmerne in morda ima težave pri prepoznavanju čustvenih potreb svojega partnerja. Mnogi ljudje s histrionsko osebnostno motnjo imajo težave pri ohranjanju odnosov, in ko se ti končajo, lahko bolniki doživijo močno tesnobo in depresijo.
Večina ljudi z osebnostnimi motnjami se ne zaveda, da imajo duševne težave, in zato verjetno ne bodo poiskali zdravljenja. Če nastopi huda depresija ali je nemogoče zanikati, da so socialni in službeni odnosi nenehno trpeli, se lahko oseba odloči za obisk psihologa. Redne psihoterapevtske seje lahko pomagajo pacientom prepoznati in razumeti svoje simptome ter prakticirati načine za njihovo premagovanje. Bolniki se naučijo, kako bolje razpravljati o svojih resničnih občutkih in biti pozorni na čustva drugih ljudi. Z zdravljenjem se lahko posameznik nauči, kako upravljati vsakdanje življenje in vzpostaviti smiselne odnose z drugimi.